In s čim se bo ukvarjal ta novi veleposlanik, kakšne naloge si je zastavil, kaj je njegovo poslanstvo? Gotovo, prizadeval si bo za tesnejše gospodarske stike med državama, za povečanje gospodarskega sodelovanja in ameriških investicij pri nas... Za zagotovitev uspeha takega programa bodo seveda potrebne spremembe – kakopak pri nas. O teh in takih spremembah se sicer že nekaj let veliko govori. Tuji centri moči jih zahtevajo, domači kolaboranti se jim trudijo ugoditi. Sem sodijo tako imenovane reforme ali pospešitev reform, privatizacija, ustvarjanje okolja, ki je privlačno in varno za tuje vlagatelje, ipd. To seveda ni nekakšna čista ekonomija, to je politični program in zagovarjanje takega programa je politično delovanje. Ampak to ni vse. Novi predstavnik Združenih držav pri nas si bo prizadeval tudi za program, ki ga ne poznamo, ki se ga omenja le kar se da na splošno in megleno, in za spremembe, o katerih ne govorijo ne politiki ne osrednji mediji. Prizadeval si bo, kot je dejal, za sprejetje transatlantskega trgovinskega sporazuma (TTIP). To pa je politika v najtežjem pomenu besede, politika z najglobljimi in najdolgoročnejšimi posledicami. Če bo TTIP sprejet, bo radikalno spremenil okvir, koordinate našega življenja. Naš način življenja, institucionalne okvire in mehanizme, ki ga omogočajo in varujejo, okolje in vezi s preteklostjo bo spremenil tako radikalno, da v njem ne moremo videti drugega kot eksistenčne grožnje. Od vseh groženj, ki visijo nad nami, je ta najhujša.

TTIP ni grožnja samo nam. Skupaj s svojim dvojčkom, transpacifiškim trgovinskim sporazumom (TPP), je globalna grožnja, ker je pač globalna politika. Diktirajo jo ZDA in bo negativno prizadela večino svetovnega prebivalstva – obenem z večino Američanov. Ameriški kritiki, ki se trudijo prikopati do informacij o tem, za kaj v teh sporazumih gre, opozarjajo, da bosta sporazuma Američanom vzela več služb, kot jim jih bosta prinesla, da bosta ubila duha ameriških delavcev in zadala hud udarec še enemu duhu: duhu ameriške demokracije. TTIP in TTP namreč pripravljajo v popolni tajnosti, sprejeta pa naj bi bila po hitrem postopku, brez javne razprave. Izvoljeni politiki, naj so še take prodane duše, so izločeni iz priprav, ki jih koordinira neizvoljeni politik, pred tem velika živina pri veliki ameriški banki. Platno in škarje imajo v rokah velike poslovne korporacije in v pogajanjih gre seveda za zagotavljanje zasebnih interesov in ne javnega dobrega. Kritiki lahko vidijo v tem enega mnogih simptomov smrti »ameriške republike«, ampak navzven je ta republika že nekaj časa imperij. Trenutka, ko je morala ta imperialni obraz pokazati tudi lastnim državljanom, ni bilo mogoče odlagati v neskončnost. A to ni naš problem.

Kaj je naš problem? Da bi čim bolj na kratko odgovoril, se bom oprl na analizo Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Stiglitza, ki je o teh sporazumih nedavno govoril v Hanoju in v New Yorku. TTIP in TTP se razlikujeta od običajnih trgovinskih sporazumov po tem, da pri njiju težišče ni na zniževanju uvoznih tarif ter ukrepih za povečevanje izvoza ali uvoza. Niti pri njiju ne gre le za poslovna ali ekonomska vprašanja. Po zaslugi Wikileaks vemo, da je samo pet od 29 poglavij TPP posvečenih trgovini. Veliko pomembnejši predmet je vzpostavljanje mednarodnega sistema nekakšnih sodišč, ki bodo nadrejena nacionalnim zakonodajam. Pravniki velikih globalnih korporacij bodo imeli več besede od pravnih sistemov suverenih držav. Imeli naj bi moč za preglasovanje in suspendiranje tistih nacionalnih zakonov, katerih spoštovanje naj bi zmanjšalo profitno stopnjo, za katero bi korporacije verjele, da bi jim jo zagotovil svobodni trg. Pri teh sporazumih gre torej za večje stvari od pogajanj o uvoznih ali izvoznih dajatvah. Gre za deregulacijo, za eliminacijo zakonske zaščite okolja, delavcev in potrošnikov. Gre za to, kdo bo imel zadnjo besedo pri odločanju o tem, »kako ljudje kjer koli na svetu živijo, kaj jejo, koliko so plačani, katera zdravila lahko kupijo in ali imajo službo«. Ta sporazuma bosta določala ekonomsko politiko, ki bo najbolj neposredno prizadevala milijarde ljudi. Oblikovanje te politike in tudi vplivanje nanjo jemljeta iz rok nacionalnih vlad in s tem iz rok državljanov, ki vlade volijo. Ta politična razlastitev bo garancija za nemoteno ekonomsko ropanje in uničevanje naravnih in človeških virov. Veliki večini naših slovenskih in evropskih politikov ne moremo niti najmanj zaupati, da nas bodo obvarovali pred to grožnjo. Smo na ničelni točki politike. Ali jo bomo skušali vzeti v svoje roke ali pa nas bo vzel hudič.