Gradbeni delavci, ki jih je slovensko podjetje Birogradnje sredi nemškega Wolfratshausna pustilo brez nekajmesečnega zaslužka, niso prvi takšen primer Nadie Kluge, pravnice pri zvezi nemških sindikatov DGB. Sama sicer najpogosteje pomaga opeharjenim bolgarskim delavcem, toda njeni sodelavci so, kot pravi, imeli že večkrat opraviti tudi s slovenskimi podjetji.
»Obljubijo jim okoli 8 evrov na uro ali recimo 500 evrov neto na mesec, ob tem pa še kritje stroškov prevoza do Nemčije in nastanitev. Denarja nato praviloma ne izplačajo. Začnejo se izgovarjati, da morajo veliko odšteti za stanovanje, da so jim že prej dajali za hrano,« ponavljajoči se vzorec ne glede na narodnost razloži Klugejeva.
Čeprav njihova centrala obravnava vse več takšnih primerov, si Klugejeva tega ne upa pripisati naraščajočemu izkoriščanju delavcev. »Doslej delavci povečini niso vedeli, da lahko pri nas dobijo brezplačno pomoč, zato so enostavno (po)trpeli, po načelu saj tako ali tako ne morem nič. Toda zdaj se informacije o tem, da imajo pravice, ki jih lahko tudi unovčijo, širijo od ust do ust. Vse več delavcev ve, da lahko neto plačilo zahtevajo od nemškega podjetja, ki je najelo njihovo,« pripoveduje Klugejeva. To je še posebej pametna pravica, dodaja, ker podizvajalsko podjetje, v katerem so zaposleni delavci, ponavadi izgine oziroma zaostalih plač ni zmožno poravnati.
Zaposlovanje na črno bi jih stalo javna naročila
Tako kaže tudi pri Birogradnjah, saj podjetje nabiralnik ne prikazuje nobenega prometa, lastnik pa sedi nekje v Makedoniji. Elvis Kaltak, ki v resnici opravlja vse posle tako z delavci kot z nemškimi partnerji, ima uradno le pooblastilo za vodenje podjetja.
Vseeno bosta avstrijski Porr in nemški Leitner, ki sta slovenskega podizvajalca in njegove delavce najemala, po oceni Klugejeve terjala svoj denar nazaj. V petek sta podjetji – po lastnih zagotovilih – že drugič plačali delavce. Če tega ne bi storili, bi se morali soočiti s 27 tožbami, ki jih je proti enemu, drugemu ali obema glavnima izvajalcema na nemško delovno sodišče s pomočjo Klugejeve vložilo 22 delavcev (in ne 28, kot smo poročali glede na prve informacije). Tudi stroški izgubljenih tožb bi padli na podjetji.
Porr in Leitner sta se tožbam izognila, kot kaže pa tudi katastrofi, ki bi ju doletela, če bi delavci slovenskega podjetja v Nemčiji delali na črno. Po zagotovilih delavcev so sicer vsi imeli potrebna delovna dovoljenja. V nasprotnem primeru bi lahko oba glavna izvajalca v prihodnosti ostala brez javnih naročil. Zaposlovanje na črno (pa čeprav prek podizvajalca) je namreč po nemški zakonodaji razlog za izključitev kandidata iz javnega razpisa, pojasnjuje Klugejeva. V Sloveniji to ne velja, prav tako glavni izvajalec ne nosi odgovornosti za poplačilo delavcev podizvajalcev.
Kaltak verjetno v zapor
V primeru dela na črno bi morala glavna gradbinca poleg neto plač za delavce v Nemčiji plačati tudi vse davke in prispevke. Oboje je zdaj na plečih Birogradenj oziroma slovenske države, ki od podjetja že od leta 2011 ni prejela niti centa.
Vendar pa dvojni strošek z delavci za Porr in Leitner ni edina posledica incidenta v Wolfratshausnu. »Podjetji imata tudi sami naročnike in v pogodbah z njimi določene roke za dokončanje gradenj. Delavci so zaradi neizplačanih plač prekinili delo, zagotovo je prišlo do zamude. To pomeni, da bosta morala glavna gradbinca plačati pogodbene kazni, ki zlahka presežejo sto tisoč evrov,« poudarja Klugejeva.
Proti Birogradnjam oziroma Kaltaku kot poslovodečemu direktorju ali njemu osebno pa podjetji nimata na voljo le civilne tožbe, s katero lahko poskušata iztožiti vračilo nastalih stroškov. Zahtevata lahko tudi kazenski pregon podjetja oziroma odgovornih oseb. Podizvajalec namreč običajno glavnemu izvajalcu predloži izjavo, da izpolnjuje vse obveznosti do svojih delavcev. Če jih ne, lahko glavni izvajalec podizvajalca prijavi organom pregona zaradi poslovne goljufije. Ob dokazani krivdi odgovorni v podjetju dobi pogojno ali zaporno kazen, poleg te pa mora državi plačati še denarno kazen.
Iz podjetja Porr so že sporočili, da bodo proti Birogradnjam oziroma Kaltaku izkoristili vsa razpoložljiva pravna sredstva. V podjetju Leitner o tem molčijo.
Nemška carina že na delu
Birogradnjam oziroma Kaltaku pa ne grozijo le sodni postopki, temveč tudi nemška carina (Zoll), ki se je po besedah Klugejeve že lotila finančnega nadzora nad Birogradnjami. Pri neplačanih davkih in prispevkih lahko sicer ukrepa le slovenska stran, Zoll pa lahko Birogradnje oglobi, če ugotovi, da podjetje ni prijavilo vseh ur, ki so jih oddelali delavci. »Ti so mi poročali, da je podjetje vodilo dva seznama z delovnimi urami. Enega za inšpekcijo, z bistveno manjšim številom ur, kot so bile zapisane na drugem, internem listu,« pripoveduje Klugejeva. V Nemčiji je sicer zagrožena tudi denarna kazen, če podjetje ne izplačuje plač pravočasno oziroma v celoti.
