Po visokem vodstvu smo tekmecem v končnici prvega polčasa z lastnimi napakami omogočili, da so zavohali kri in se vrnili v igro. A v nadaljevanju smo spet zaigrali pametno, Velenjčanom »tekli v hrbet«, izvajali hitri center in jih tako prisilili, da niso mogli tekoče menjavati igralcev v prehodu iz napada v obrambo. Vsilili smo jim naš ritem, takšnega, ki si ga vedno želim. Fantje so to dokaj dobro počeli, na trenutke celo odlično. A črne minute v zaključku prvega polčasa so tudi opozorilo, da je treba na vsaki tekmi ves čas igrati na polno. Ker se to v finalu ni zgodilo, sem bil med polčasoma v garderobi malce oster, a besede so le dosegle svoj namen.
V polfinalu ste zlahka opravili z Dolom, Gorenje pa se je mučilo s Koprom in izgubilo veliko moči manj kot 24 ur pred finalom. Zakaj?To morate vprašati strokovni štab Gorenja in njihove igralce. Vsak igra na svoj način. Ne vem, koliko so se Velenjčani utrudili v polfinalu, a mi igramo na naslednji način: ko imam možnost, rad razporedim moči in minutažo, da vsi igralci dobijo priložnost, ne glede na ime in kakovost nasprotnika. Takšen je moj sistem, način dela. Velenjčani so imeli v polfinalu določene težave, nekatere igralce so skrivali za finale. Napovedali so, da nekateri ne bodo igrali v finalu, a potem so bili skoraj vsi na igrišču. A tudi to je lepota športa: nekaj skrivaš, nekaj odkrivaš.
Ko ste bili trener Gorenja, ste bili strup za Celjane. Zdaj ste trener Celja in strup za Velenjčane. V čem je skrivnost uspeha?Delo, delo in še enkrat delo. Vsakodnevno se je treba dokazovati, kar velja tako zame kot za igralce. Treba je verjeti drug v drugega in si medsebojno zaupati, vse to pa uspešno počnemo. To moramo nadaljevati in ne smemo zaspati na nobenem področju. Če bomo še naprej maksimalno trenirali in ponavljali dobre predstave na igrišču, nas čaka še veliko takšnih zmag, kot je bila finalna.
Celjski navijači so po zmagi v finalu skandirali »Branko, Branko!«, igralci pa so vas dvignili na ramena in metali v zrak. Vam to godi?Komu pa ne? Lepo je slišati skandiranje in ovacije lastnih navijačev. To so stvari, ki so med najlepšimi v športu in življenju nasploh, v karieri športnika in trenerja. Morebiti so navijači, ki so zvesti, dobri in ki sem jih cenil že prej, tako velenjske kot celjske, prepoznali poštenje in delo, ki ga opravljam. A za uspeh so zaslužni predvsem igralci. O metanju v zrak: če se malce pošalim, je to igralcem zdaj lažje početi, potem ko sem v preteklih mesecih kar precej shujšal.