Ne samo v Sloveniji, tudi drugod zasledimo določene probleme s transparentnostjo in učinkovitostjo kolektivnih organizacij. Na Nizozemskem in v Belgiji, ki ju lahko štejemo za razvitejši državi, so pred nekaj leti drastično spremenili zakone in povečali nadzor nad kolektivnimi organizacijami, ker so imeli z njimi veliko problemov. Naši problemi so povezani tudi s specifikami prostora: smo mlada država, mlada demokracija, mlada ekonomija. Vse to se kaže tudi pri kolektivnem upravljanju. Avtorskopravni zakon imamo od leta 1995, nekaj let za tem so začele nastajati kolektivne organizacije. Veliko nasprotovanja njihovemu delu izvira iz tega, da uporabnikom nihče ni pojasnil, da glasba v njihovih lokalih šele s kolektivnimi organizacijami postaja zakonita, saj prej ni bila. Eden od izvornih problemov je tudi novela zakona iz leta 2004, ki je državni nadzor korenito zmanjšala v naivnem upanju, da ga bodo zmogli imetniki pravic sami.
Kako vi vidite nezadovoljstvo kolektivnih organizacij s predlagano novelo zakona o avtorski in sorodnih pravicah v luči ponovnega uvajanja večjega nadzora?Razumem, da so kolektivne organizacije kritične do tega, da bi se urad vmešaval v njihovo delo, vendar pa nikakor ne morejo trditi, da je na tem področju vse v redu. Zdi se, da se ne zavedajo, da imajo tudi v drugih državah zelo močne instrumente nadzora. V Avstriji imajo znotraj ministrstva organ, ki je pristojen prav za nadzor kolektivnih organizacij. Čudi pa me to, da so tudi nekateri imetniki pravic oziroma posamezni ustvarjalci zelo kritični do te novele. Ni mi jasno, ali so to dejansko člani, ki so doslej nadzor pogrešali in bi želeli imeti še več instrumentov nadzora. Taki bi se namreč morali odzvati konstruktivno in predlagati še dodatne ukrepe, ne pa da nasprotujejo celotni noveli. Možno pa je seveda, da so kritični predvsem člani, ki posredno govorijo v imenu vodstev kolektivnih organizacij. Vsak razumen član kolektivne organizacije, ki želi, da ta deluje učinkovito in transparentno, bo novelo podprl oziroma se konstruktivno odzval z morebitnimi dodatnimi predlogi.
Kritiki opozarjajo, da novela ne bo zagotovila potrebne transparentnosti, saj dopušča, denimo, varovanje poslovnih skrivnosti. Zakaj denimo ni predmet javnega interesa, koliko posamezni uporabniki plačujejo kolektivni organizaciji?Konkretnih zadev oziroma kritik ne poznam. V našem pravnem redu so poslovne skrivnosti varovane. Nedvomno bi večja transparentnost tudi na tem področju pomagala. Zelo veliko bi lahko kolektivne organizacije same uredile na bolj optimalne načine, četudi se slišijo očitki, da je v veljavnem zakonu in tudi v predlogu veliko megle. Če bi želele, bi lahko našle način, da bi objavljale zelo veliko podatkov. V zakonu je tako in tako določeno, da za iste uporabnike veljajo iste cene.
Avtorji so kritični do tega, da ne morejo sami postaviti cene svojemu delu. Kdo bi moral določati višino tarif: avtorji sami ali neodvisna strokovna telesa?Formule za izračun tarif naj bi bile rezultat pogajanj med reprezentativnim združenjem uporabnikov in med kolektivno organizacijo z upoštevanjem usmeritev v zakonu. Če so pogajalci razumni, se znajo dogovoriti za dobre formule. Ali v Sloveniji sistem deluje v praksi? Ni enoznačnega odgovora, ponekod se je mogoče dogovoriti, drugod ne. Recimo na področju kabelske retransmisije imajo operaterji sklenjene dogovore z vsemi imetniki pravic in kolektivnimi organizacijami razen s Sazasom. Z njim imajo spor pred Svetom za avtorsko pravo (Svet za avtorsko pravo je pristojnemu ministru 19. marca sporočil svoj odstop, op. p.), ki se vleče že skoraj tri leta, posamezni operaterji imajo spore na sodiščih, začeli so se tudi inšpekcijski postopki.
In kaj je predmet spora?Sazas je na podlagi svojega dovoljenja iz leta 1998 in na podlagi začasnega dovoljenja iz leta 2001 pobiral nadomestilo za kabelsko retransmisijo v imenu kolektivnih organizacij in tudi nekaterih drugih imetnikov pravic. Potem se je na trgu pojavila nova kolektivna organizacija, zavod AIPA, ki je dobila dovoljenje urada, vendar ne v povsem istem obsegu. Sazasu je s tem začasno dovoljenje prenehalo, a obnašal se je, kot da se ni nič spremenilo. Zaradi spremenjenih okoliščin so operaterji prenehali plačevati in se skušali s Sazasom na novo dogovoriti, vendar se je Sazas odzval s sprejemom nerazumno visoke tarife brez upoštevanja novih okoliščin, kar je vodilo v začetek postopka pred Svetom za avtorsko pravo in kasneje v številne spore.
Spor bržkone nakazuje pomanjkljivosti zakonodaje?V teh postopkih, kjer se je stvar analizirala do potankosti, operaterji zastopajo stališče, da Sazas sploh nima dovoljenja za vse pravice, za katere hoče pobirati nadomestila, denimo za glasbo v avdiovizualnih delih. To lepo pokaže, kako mislimo, da je neko vprašanje v zakonu ustrezno urejeno, potem pa pride do pravnega spora, ki pokaže, da ni tako. Spori še niso končani, ampak nihče še ne pritiska, da bi se zakonodaja ustrezno uredila. Očitno naša zakonodaja v zvezi s tem vprašanjem odstopa od drugih ureditev v Evropi, in to ni dobro. A sodišča in Svet za avtorsko pravo bodo morali upoštevati veljavni zakon v Republiki Sloveniji in ne ureditev v drugih državah.
Kako razumete aktualni odstop Sveta za avtorsko pravo?Postopek pred svetom, v katerega so vključeni operaterji in Sazas, traja že od maja 2012. V vseh vlogah so operaterji pozivali, naj se določi primerna tarifa in tarifa za čas postopka. Nekaj vlog je bilo že naslovljenih z zahtevo po urgentni določitvi vsaj tarife za čas postopka, saj so se med tem začeli številni postopki pred sodiščem, ki bi se z določitvijo te tarife lahko prekinili. In vse, kar smo dobili v vsem tem času, je odstopna izjava celotnega sveta po skoraj treh letih. Pardon, se popravljam, vmes smo dobili še bizarno poenostavljeno in praktično neuporabno izvedeniško mnenje izvedenca. Kdo bo nosil odgovornost, da so člani sveta po treh letih zmogli odločiti le, da ne morejo nadaljevati dela?
Je obvezno kolektivno upravljanje malih pravic res edina možnost, ki je na voljo avtorjem in uporabnikom?Mislim, da se avtorji in imetniki pravic pri nas čutijo ujetniki kolektivnih organizacij samo zato, ker te ne delujejo dobro. Sama sem namreč prepričana, da je avtor zaradi njih lahko močnejši in da je njihov vtis, da bi se sami dogovorili bolje, zmoten. Če bi uvedli prostovoljno upravljanje namesto obveznega, bi lokali kupili pravice le za določeno glasbo in vrteli le to. A je to v interesu vseh avtorjev? Zdaj kolektivna organizacija pobere za čisto vse, kar se vrti na radiu, ki ga ima lokal vklopljenega. To, da želijo trgovci ukiniti obvezno kolektivno upravljanje, je znak, da bi bili prvi, ki bi kupili »elevator music«. Tudi v noveli so vidni nastavki za tak režim.
»Plačaj ali ugasni« torej ni pravi pristop?V ZDA je tako. Tam je v lokalih, razen če nimajo posebej kupljene glasbe, tišina, lahko pa si glasbo zavrtiš prek džuboksa. Si želimo to? V Ameriki je še nekaj posebnosti: glasbenik, ki ga predvaja radio, za to ne dobi plačila. Ker je predpostavka, da je to njegova promocija. Pri nas je druga predpostavka, drug javni interes, ki ga je treba spoštovati. Vsekakor pa mora biti način določanja tarif sporazumen in na tarifo mora imeti možnost vplivati tudi uporabnik. Če se dve strani ne moreta dogovoriti, mora to presekati neki zunanji organ, denimo Svet za avtorsko pravo.
Skratka, razumen človek bi rekel takole: potrebujemo razumne tarife, ki bi jih uporabniki redno plačevali, kolektivne organizacije pa razdeljevale med svoje člane s čim manjšimi administrativnimi stroški in čim bolj transparentno. In seveda tudi učinkovite kazni za uporabnike, ki razumnih tarif ne bi plačevali.
