Skladno se je zdel izbran že program, ki je dajal skupaj z dirigentom prednost skandinavski glasbi. Griegova suita Peer Gynt je seveda zaporedje šlagerjev, ki strastnega ljubitelja glasbe lahko že malo dolgočasi s svojo strukturalno in tudi vsebinsko enostavnostjo, priložnostnega abonenta pa s svojo poudarjeno melodiko in valujočo čustvenostjo vedno znova navdušuje. Izvedba pod vodstvom dirigenta Arija Rasilainena je bila elegantna, izčiščena, globlje pa ni šla. Abonentom je pač predstavil polikano verzijo glasbe, ki jo radi poslušajo, ni pa iskal izrazito lastnih zavojev in pogledov na priložnostne miniature.
Več vprašanj je postavljala skladateljica Kaija Saariaho s svojim Krilom sanj, koncertom za flavto in orkester, v katerem skoraj ni mogoče preslišati, da je nastajal v neposredni bližini z opero Ljubezen iz daljave. Tako se zdi, da tudi koncert zvočno gradivo črpa iz spektralne logike, ki se tokrat razpira v občuten, skoraj impresionistično prečiščen harmonski niz, v katerega so potopljene melodične arabeske solistične flavte. Skladateljica inštrument v dveh stavkih obravnava najprej kot »zračni« inštrument, ki se giblje med eteričnim in pritajenim, v drugem delu pa ga bolj »ozemlji« in mu nameni tudi ritmično bolj polnokrvno igrivost, iz katere se izlušči celo kakšen ščebetajoč, ptičji naborek. Forma je pogosto raztegnjena in podvržena ostinantni logiki, pri čemer se mi zdi, da takšno oblikovanje celo bolje zdrži v veliki dramatski formi (operi) kot v koncertu, ki se mestoma zdi harmonsko in vsebinsko statičen. Solist Aleš Kacjan je bil kos vsem različnim zvočnim odtenkom koncerta, kar zadeva posebno mehko občutljivost, se zdi, da mu je bilo delo celo pisano na kožo, dovolj resen pa je bil tudi sogovor orkestra.
Podobno kot koncert Saariahove pomeni tudi Nielsenova simfonija smiselno prevetritev domačih koncertnih sporedov. Z Rasilainenom je skladateljevo najbolj samosvoje simfonično tkivo dobilo tudi nekaj orkestrskega zamaha. To še posebej velja za prvi stavek, ki se je v nizanju kontrastnih epizod zdel prebujen, oblikovalsko ozaveščen, nekoliko pa je podobna kondicija nato v nadaljevanju upadla. Seveda bi bilo mogoče Rasilainenovo vodenje vzeti še bolj pod drobnogled, kar bi verjetno razkrilo, da bi bilo treba napenjanje prvega stavka bolj kot epizodni niz razumeti kot enoten lok, v katerega poseže neusmiljeno bobnanje kot semantični opomin in ne kot vizualni dodatek (kostumirana tolkalistka), a z doseženim je vseeno mogoče biti zadovoljen. V kolikor to stopnjo razumemo samo kot ogrevanje za nadaljnje korake in ne kot končni domet.
