Tu ni dvoma – Gaby Moreno je v drugem, višjem kakovostnem razredu pravega novega vala suverenih ameriških kantavtoric, ki se spogledujejo z zahtevno tradicijo nastopanja in interpretiranja avtorskih komadov ter sposojenk iz zakladnice popularnih pesmi Amerik. Konkurenca je tu izjemna, glasovi tekmujejo med seboj za priznanje na zahtevnem in zasičenem glasbenem trgu. Žrtev tega in napetih razmerij v fonografsko-založniški industriji je bila na začetku svoje glasbene kariere v ZDA, natančneje v Los Angelesu, pred desetimi leti Gaby Moreno sama, ko so jo ob podpisu za veliko založbo želeli »zapakirati« kot »Latino«, se pravi kot pevko z ustreznim repertoarjem in preobloženimi glasbenimi aranžmaji popevkarskih romanc, kar ni ustrezalo njenim glasbeno tršim in širšim afinitetam, ki se, paradoksno, več spogledujejo s (črnskim) bluesom in soulom kot z glasbami Latinske Amerike.
Ravno zato opozorimo na element v dolgo potlačeni zgodovini severnoameriške popularne pesmi, na katerega je že leta 1979 v izvrstnem delu The Latin Tinge opozoril glasbeni zgodovinar John Storm Roberts, namreč na izrinjanje dolgotrajnih vplivov in sledi latinskoameriških glasbenih oblik in izvajalcev iz zgodovinskih obravnav popularne glasbe v ZDA, vključno s špansko govorečimi in pojočimi ženskimi glasovi, brez katerih si mozaika godb v dominantni glasbeni sili 20. stoletja sploh ne bi mogli predstavljati. Medtem se je marsikaj spremenilo v razmerju sil. Latinski, zlasti špansko govoreči glasbeni trg je prostran, čeprav je levji delež glasbene produkcije še vedno povezan z ZDA. Pomenljivi zaznamek v karieri Gaby Moreno je, da je kot prihajajoči novi glas pred letom prejela »latinskega grammyja«. Tu poudarimo, da je od leta 2000 naprej podelitev latinskih grammyjev posebna prireditev z nagradami, ki zajemajo portugalsko in špansko govoreča področja in pevce, podeljujejo pa jih v ZDA, kar po svoje priča o centru odločevalskih mehanizmov pri tem, kdo snema in kaj se snema, kdo nastopa pod to posebno »latinsko« kategorijo, ki jo vsled demografske in z njo jezikovne teže težko zanemari še tako anglofonsko usmerjena industrija. In navsezadnje, Morenova je to nagrado po več kot desetletnem stažu prejela za album lastnih pesmi v španščini, kar ni ravno njena prvenstvena odlika. Če k temu dodamo še njeno sodelovanje z gvatemalskim in vselatinskim popovskim zvezdnikom Ricardom Arjono pri snemanju velike uspešnice leta 2012 in skupni turneji po velikih ameriških mestih, je njeno sodelovanje s Hughom Lauriejem, videno tudi pri nas, le manjši del mozaika v njeni glasbeni karieri.
Lep odklon pri Gaby Moreno je preprosto v tem, da kot »Latina« od mladosti dobesedno plava v bluesu, starejšem jazzu vodvilskih pevk in soulu ter da je »domače«, španske oblike in pesmi v repertoar začela vključevala šele naknadno ali pa je svoje bluesovsko intonirane balade začela zlagati v španščini. Romance oblike ranchere so prišle šele naknadno. Pri nas je nastopila z bendom tesnih prijateljev iz časov kratkega študija glasbe v Kaliforniji, v katerem igrajo Arthur Braitsch (kitare), Leslie Lowe (bas) in Sebastian Aymanns (bobni), včasih se imenujejo Punch Brothers. Sama prepričljivo poje ob rudimentarno suvereni, nič kaj razkošni spremljavi, ki je podrejena podajanju pesmi, tako kot tudi njena okleščena »folk igra« na kitari, ki pa je dovolj raznovrstna, da ujame tonus komada. Glas je čist v španskih baladah in šegavih priredbah razširjenih ljudskih pripovedi, zato pa je zrnato prediren v melizmih, ko gre za avtorski soulovski ali bluesovski komad v molu, kakršna je priredba bluesovskega komada Kansas Joeja McCoyja The Weed Smokers Dream oziroma Why Don't You Do Right v njegovi prvi različici iz tridesetih let, ki je postal v izjemni interpretaciji Lil Green manjši bluesovski hit, danes pač trpko sladek standard. In tega Gaby Moreno s pevskimi manirizmi dobro obvlada, je sočna in dovolj neposredna, da prepriča v miljeju, ki ji očitno najbolj ustreza, manjšem koncertnem prostoru, kjer išče in najde stik z občinstvom. Točno to se je zgodilo v torek. Simpatično.