Središče sveta so bile po drugi svetovni vojni kavarne – s svojimi visokimi stropi, vzvišenim vzdušjem, elegantnimi gosti, ki so listali časopise, in, ne nazadnje, nepozabnimi natakarji. In, seveda, s kavo, takšno iz džezve. Ljudje so se v kavarnah družili, razpravljali, seznanjali z novicami, delali, študirali, se zabavali in opijali. »Središče socialističnega boemstva je bila v tistih svinčenih časih kavarna Union,« je v dokumentarnem filmu Tista socialistična boema povedal zdaj že pokojni Polde Bibič, legenda slovenskega filma, ki mu je bila omenjena kavarna drugi dom. »Natakarji so bili tako rekoč naša družina, če nisi imel denarja, si pač živel na kredit.« Igralka in prevajalka Alenka Bole Vrabec se spominja visokega plavolasega Ivice iz Primoštena, ki jo je očaral s svojim šarmom. »Nekoč me je vprašal, kaj bom, in ker nisem imela prebite pare, sem mu naročila malo hrena na srebrnem krožniku. In mi ga je prinesel!«
Približno 60 let pozneje se, zdaj resda že sivolasi, a nič manj šarmantni Ivo Juričev še kako dobro spominja teh časov. »Študenti igre z bližnje akademije so imeli v kavarni poseben kotiček, kjer so študirali in analizirali predstave. Doma namreč niso imeli kurjave. Pogosto so se izgovarjali, da so brez denarja, pa sem jim vseeno postregel, kar so si želeli. Starejši natakarji niso razumeli, zakaj jih kreditiramo. Jutri bodo to slavni igralci, sem jim razlagal, dobili bodo službo in denar in se vrnili k nam.« Juričev je prišel v Union leta 1955, potem ko je v vojski spoznal dobrega prijatelja Janeza, ki je bil že dogovorjen za delo v ljubljanski kavarni in je službo uredil tudi za mladega Dalmatinca. Danes 83-letni gospod je ohranil brezhibne manire; na zmenek je prišel v elegantni obleki s kravato, ki se jo je naučil nositi že v gostinski šoli. »Ta je bila pravzaprav šola za življenje: učili smo se obnašati, se izobraževali na področju kulture, učili smo se potrpežljivosti in uglajenosti.« Ko je prišel za natakarja v Ljubljano, je že govoril italijansko in francosko, a se je vpisal še na tečaj nemščine.
Borovničev sladoled in časopisi
Vsaka kavarna je imela takrat svoje goste in v Unionu so bili to po besedah sogovornika akademiki in boemi: filmski igralci, pisatelji, slikarji pa tudi zdravniki. Običajno so prihajali dvakrat na dan, dopoldne in po kosilu. Nekdanji natakar še vedno iz rokava strese tedanjo ponudbo kavarne: turška kava iz džezve, čaji, običajno ruski, zavitki z najrazličnejšo vsebino, holandski krof*, domača buteljčna vina, pa jajca na sto in en način ter hrenovke. Imeli so tudi borovničev sladoled, zaradi katerega so vsako sezono nakupili slabe pol tone borovnic, ki so jih morali vložiti. »Po zakonu smo imeli lahko odprto do 2. ure zjutraj, a predvsem igralci, ki so prišli po predstavi, so pogosto ostali še dlje. Spomnim se, kako sem protestiral pri Stanetu Severju, pa je rekel: Ivan, prinesi sem štiri steklenice, usedi se in se izobražuj!«
Eden od ključnih elementov kavarne so bili časopisi, ki so v tudi najbolj svinčenih časih prihajali iz Rusije, Nemčije, Avstrije, Francije in še kje. Z naročanjem nikoli niso imeli težav, pravi Juričev. »Oblast se v to ni vtikala, ker smo imeli zagotovljeno cenzuro. Naša tajnica je bila namreč poliglot, obvladala je osem jezikov. Vsak dan, ko so časopisi prispeli, jih je vzela domov in prebrala. Če je bil kakšen članek preveč kritičen do Jugoslavije, ga je preprosto odstranila. Šele po temeljitem pregledu smo jih ponudili gostom.«
Juričeva ob tem spomnimo na besede filmskega producenta Matija Barla, tedanjega študenta dramaturgije in enega od »kavarniških boemov«, ki je dejal, da so po vojni v vsakem natakarju videli potencialnega vohuna, ki bi jih lahko prijavil. Po njegovih besedah se je to tudi v resnici dogajalo, včasih je kdo na vsem lepem menda kar izginil. »Vohuni? Seveda so prihajali v kavarne, sam sem poznal vse,« vzklikne Juričev. »Nekoč je prišel do mene neki Maks, ki je takrat iskal moškega, osumljenega več ropov. Obljubil mi je denar, če ga pokličem, ko osumljenec pride v kavarno. Ne bodite smešni, sem mu odgovoril, jaz sem tukaj zato, da gosta postrežem, vi pa kar lepo čakajte na svojega roparja.« Poskusov rekrutacije je bilo precej prav med mlajšimi, a so bili, zatrdi, v veliki večini primerov neuspešni.
Največ sivih las zaradi Božiča in Hočevarja
Kavarne so bile po definiciji prostor političnih razprav, se strinja dr. Božidar Jezernik, ki je del svojega znanstvenoraziskovalnega dela posvetil prav kavi. Lahko bi rekli, da se je marsikatera revolucija, tudi francoska ali marčna, skuhala v kavarni. »Res pa je, da tisti, ki so se takrat v Ljubljani želeli pogovarjati kaj res prevratniškega, tega niso počeli v kavarni, saj so se zavedali, da imajo stene ušesa.« S tem, da je oblast nekatere »preglasne« sankcionirala, je želela po njegovem bolj ustvariti ozračje, v katerem je bilo treba paziti na vsako izgovorjeno besedo, kot pa zares odstraniti nevarne posameznike.
Družba, ki je s svojo politično nekorektnostjo takrat Juričevu povzročala največ sivih las, se je zbirala okrog Petra Božiča in Janeza Hočevarja. »To so bili intelektualci, zelo razgledani in kritični ljudje. Hočevar je včasih prišel že ves pijan in kričal, kako da je Ranković kriv za vse. Oblast je to zelo elegantno rešila: vsakega od njih je poslala v službo na drug konec države.«
Proti koncu 60. let je kavarniška kultura začela zamirati. »Če je šlo prej uradništvo, ki ga je bilo v Ljubljani veliko, po kosilu na dolgo pavzo s kavo, cigareto in časopisom, se je kasneje to spremenilo. Meščani so postali delavci, ki niso imeli več toliko časa ne denarja. Kavarne so zamenjali bistroji in bifeji, kjer se kavo spije na hitro in kar stoje,« spremembe opisuje dr. Zdenko Čepič z Inštituta za novejšo zgodovino. Jezernik doda, da je kavarna svojo osrednjo funkcijo izgubila tudi zaradi prihoda televizije. Vse to se je odslikavalo tudi v kavarni Union. »Sčasoma smo ugotovili, da kavarna ekonomsko ne prenese dolgega posedanja in da jo je treba bolj 'izkoristiti'. Zato smo udobne stole zamenjali s fiksnimi sedeži brez naslonjala, ki so ljudi silili, da so hitreje naročili, pojedli in šli,« pripoveduje Juričev.
V kavarni je delal do začetka 70. let in njegovi najlepši spomini segajo prav v čas, ko je bil natakar. »Natakarji smo takrat zaslužili toliko, da nobeni soprogi ni bilo treba v službo.« Skrivnost je bila v napitnini, ki je predstavljala več kot polovico njegovih mesečnih dohodkov. Kava je stala 35 dinarjev, a si jih zanjo vedno dobil 40. Če si bil le prijazen.
*Holandski krof je bil sladica posebne vrste, s kepo sladoleda v sredi, ki so jo na debelo obložili s stepeno smetano, pomešano z mleto čokolado.
