Takrat se je zahodna Evropa nalezla prave lisztomanije. Ženske so njegovo fotografijo nosile na broškah, padale v nezavest ob pogledu na njegovo vitko, feminilno postavo, shranjevale klavirske strune, ki so med koncertiranjem počile zaradi njegovih hitrih prstov. Steple so se za njegov njuhanec, ponošene rokavice ali celo kavno usedlino. Neka dama je menda pobrala njegov ogorek cigare in ga v svojem nedrju hranila do konca svojega življenja.
Evforija, ki skoraj spominja na najstniške omedlevice ob pogledu na Justina Bieberja, je bila torej prisotna že precej dlje od histerije na rockovskih koncertih, na primer Beatlov v dvajsetem stoletju. Hitro se spreminja le emancipacija glasbenih zvrsti, ki se zadnjih sto let konstantno množijo in razvijajo. Sama se s klasično glasbo ukvarjam že od mladih nog in morda bom izzvenela kot stara teta, če priznam, da se veselim vsakega obiska klasičnega koncerta, pa naj bo to v Ljubljani ali na potovanjih: v Zagrebu v Koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega, na Dunaju v Konzerthausu, Londonu v Wigmore Hallu... In naj se zopet postavim v vlogo nergajoče starke: zraven ne spregledam, kako je večina mojih vrstnikov za to popolnoma imuna. Nedvomno je to res – klasična glasba v senci komerciale izgublja poslušalce širšega spektra, izgublja svojo prepoznavnost in pomen. Tako je žalostno, a hkrati razumljivo, da se morajo profesionalci, ki si s tovrstno glasbo služijo vsakdanji kruh, na vse pretege mučiti s tem, da na njihov koncert pride vsaj nekaj poslušalcev. Medtem pa množice v treh minutah pograbijo vse vstopnice za bajno Noč Modrijanov.
Na čigavi strani bi bil danes Franz Liszt, na strani strogih privržencev klasične glasbe? Ali pa bi ubral drugo, privlačnejšo in donosnejšo pot sedanjih glasbenikov s klasično izobrazbo, ki v svoj repertoar vključujejo priredbe popularne glasbe? Sodobne glasbe nočem enačiti s stereotipom, da je »preprosta, slaba, skomercializirana«; to še zdaleč ne velja za vsaj dve tretjini sodobnih neklasičnih izvajalcev. Je pa res, da vse zvrsti in podzvrsti sodobne glasbe z ritmi, harmonijami in motivi pravzaprav izvirajo iz klasične (ter ljudske!) glasbe prejšnjih stoletij in so lahko le reducirani in poenostavljeni zapisi že obstoječih del. V nekaterih primerih neklasičnih skladb in njihovih izvajalcev (ki so ob hipnem sprejemanju stereotipnih generičnih populariziranih pesmi dostikrat spregledani) pa ves čas nastajajo novi, alternativni, progresivni glasbeni dodatki, ki jim ne smem očitati kopiranja starih harmonij, temveč zapazim njihovo drugačnost in v njih uživam. Zato je neumestno ugibati, kam bi se usmerili Liszt in njegovi sodobniki, ki so si utirali pot do samostojnih recitalov. Vsak igra po svojem okusu in za svoje občinstvo; vsak poslušalec si sam izbere izvajalce, družbo ter ambient, kjer bo doživel svojo glasbeno izkušnjo.
Pogosto je nerganje, kako je edina »kvalitetna« in »vredna« glasba, klasika, sedaj omejena le na zaprte kroge; klasične novice so na nacionalni televiziji »rezervirane ob 23.20«, vsak športni laik pa brez vsakršnega truda in pojma takoj izve za ključne športne novice. Prav tako mnogo naših staršev obuja sladke spomine na »dobre stare čase« z vinilkami ter s kvalitetno popularno glasbo, ki se je tedaj predvajala, in mladi smo vedno bolj radi »nostalgični« ob misli na obdobje desetletij pred našim rojstvom. Vendar pa z vsem posploševanjem in kritiziranjem namen katere koli glasbe po mojem mnenju ni zares dosežen.
Glasba bi morala biti ključ do užitka, zadovoljstva, zapolnitve. Ali je potem važno, kdo in koliko ljudi posluša ali izvaja določeno zvrst? Se je vredno pritoževati čez generično komercialno siljenje le nekatere glasbe, ko pa se lahko sama odločim, ali in kako bom to sprejela? Namen glasbe same je resnično dosežen, kadar se poslušalec v dvorani ali izvajalec na odru ob glasbi, ki jo sprejema ali oddaja, počuti udobno v svoji koži.