Deminerjem še dolgo ne bo zmanjkalo dela. Čeprav so se v 21. stoletju uveljavile nove, moderne tehnike vojskovanja, so mine še vedno izjemno »priljubljeno« orožje. Zakaj je tako, tudi naš sogovornik le ugiba.

Na začetku delovanja je bil Mednarodni sklad za razminiranje (ITF) v veliki meri osredotočen na deminerske dejavnosti v BiH. Kje so te na vaši prednostni lestvici sedaj?

Deminiranje v BiH je za nas med najpomembnejšimi dejavnostmi, saj še vedno največ programov ustvarimo prav za to območje. Ob ustanovitvi ITF se je največ aktivnosti in denarja obračalo prav v BiH, ki so jo v pokonfliktni rehabilitaciji pestili največji problemi. Z leti je interes za Bosno na področju deminiranja in pomoči žrtvam min upadel. V mednarodni skupnosti je sicer preselitev takšnega fokusa na drugo področje povsem normalna. Pozornost se je takrat preusmerila na Afganistan in Irak, čeprav Bosna takrat še vedno ni bila minsko povsem očiščena država. Po lanskih poplavah v BiH, na Hrvaškem in v Srbiji se je zavest držav ponovno okrepila. Poplave so povzročile migracije prebivalstva, plazovi pa so spremenili položaj minskih polj. Spet se je pokazala vsa razsežnost tega problema.

Gre torej poplavam »zasluga«, da je mednarodna skupnost pozornost spet posvetila BiH?

Tako je. Ugotovili so namreč, da so mine znova začele ogrožati civilno prebivalstvo, zlasti otroke, ki se radi igrajo na poljih. Države donatorice so se vrnile, donacije pa so se zvišale. Letos bomo za Bosno v primerjavi z lanskim letom sprejeli podvojeno število donacij.

ITF je delovanje na druga območja razširil v zadnjem desetletju. Začeli ste se usmerjati na Bližnji vzhod, v Osrednjo Azijo in Južno Ameriko. Ste Balkanu zato namenili manj pozornosti?

Nikakor. ITF je kot fundacija še vedno vezana na Slovenijo kot njegovo ustanoviteljico. Vsi naši rezultati se kažejo v mednarodnem delovanju Slovenije navzven. Širitev delovanja ITF je zato dobrodošla za slovensko zunanjo politiko pa tudi za sam ITF kot blagovno znamko. Potem ko smo se dodobra uveljavili v jugovzhodni Evropi, je bilo prav, da se je ta blagovna znamka razširila tudi v druge regije. V Libanonu nas že zelo dobro poznajo, ker smo zelo aktivni pri čiščenju kasetnega streliva v južnem delu države. Močne projekte imamo tudi v Afganistanu in Libiji. Kolumbijska vlada si želi, da se še bolj deminersko angažiramo. Enako Egipt, kjer imajo še veliko problemov z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi iz obdobja po drugi svetovni vojni in nove težave z doma narejenimi bombami.

Širjenje ITF ne pomeni izgube identitete, prej predstavlja njegovo krepitev. Lahko bi me vprašali, če izgubo identitete sklada predstavljajo aktivnosti, ki niso povezane z deminiranjem in pomočjo žrtvam min. Na Zelenortskih otokih denimo na področju človekove varnosti delamo projekt telemedicine, ukvarjamo se tudi s psihosocialno pomočjo otrokom. A tudi s temi drugimi aktivnostmi ne izgubljamo svoje identitete, ki še vedno temelji na deminiranju in pomoči žrtvam min.

Na začetku delovanja ITF se je država rada pohvalila s skladom. Veljal je za projekt, s katerim država pokaže svoj človekoljubni obraz. Usmeritev na Balkan se je zdela naravna. Ali vam tudi sedanjo širitev delovanja narekuje slovenska zunanja politika?

Ne, odločamo se popolnoma avtonomno. Pri tem upoštevamo potrebe mednarodne skupnosti. Ko se je odprlo vprašanje Ukrajine, smo vedeli, da se bodo tudi tam – tako kot po vsakem konfliktu – morali spopasti s problemi neeksplodiranih ubojnih sredstev in min ter pomagati žrtvam. Naše veleposlaništvo v Kijevu nam je pomagalo navezati stik z ukrajinskimi oblastmi, da smo jim lahko ponudili pomoč. Z ukrajinskimi oblastmi zdaj že zelo dobro sodelujemo: z vlado smo podpisali memorandum o razumevanju. V začetku aprila se bo v Ukrajino odpravila naša misija za poizvedovanje, s pomočjo katere bomo skupaj z Ukrajinci zasnovali projekte in jih nato ponudili našim donatorjem za financiranje.

Slovenija se rada pohvali z dejavnostmi ITF, vseeno vas je pred dvema letoma postavila v precej neugoden položaj, ko vam je odrekla kar za tretjino sredstev. Vzeti ste morali celo premostitveni kredit. Kakšen je zdaj finančni položaj ITF?

Država se je znašla v težki gospodarski situaciji. Normalno je, da je ob rezanju izdatkov na vseh področjih, od sociale do zdravstva, zarezala tudi na področje humanitarne in razvojne pomoči. Prispevek za ITF se je res znatno zmanjšal, a to ne pomeni, da je interes Slovenije za ITF kakor koli upadel. Težkih časov nismo preživljali samo zaradi zmanjšanja slovenskega prispevka, ampak tudi zaradi manjšega donatorskega interesa, ki je bil prav tako povezan z gospodarsko krizo. Nismo vedeli, ali bomo obstali ali ne. S pomočjo slovenske vlade nam je uspelo ITF obdržati; zdaj ga znova poskušamo spraviti na prejšnjo raven. Za zdaj nam uspeva. Če se izrazim ekonomsko: lansko leto smo zaključili z večjim prometom kot leto prej. Leta 2013 smo dobili 6,4 milijona evrov donacij, lani pa že malo manj kot deset milijonov evrov. Zelo perspektivne so obljube velikih donatorjev, kot so ZDA, Kanada in Japonska. Če se bo trend gospodarskega okrevanja nadaljeval, se bomo vrnili na prejšnjo raven ali pa jo celo presegli.

Vaš predhodnik Dorjan Maršič je konec leta 2013 takratni premierki Bratuškovi napisal zelo obupano pismo, v katerem je napovedal, da bo sklad leto brez pomoči države zaključil s 300.000 evrov minusa. Ste še v rdečih številkah?

O konkretnih številkah ne morem govoriti. Je pa stanje mnogo boljše. Sem optimističen. Konec leta bomo imeli jasne, točne rezultate. ITF je še vedno v sanacijskem programu, ki ga uspešno izpolnjujemo. Če bo šlo tako naprej, se bodo zadeve razpletle. Verjamem pa, da mojemu predhodniku ni bilo lahko, saj so se rezi dogajali v najhujšem obdobju tudi za slovensko gospodarstvo. Slovenija se takrat preprosto ni mogla odzvati. Morda se je tudi sam ITF prepočasi prilagodil novi situaciji.

ITF je znan po svojih nizkih administrativnih stroških. Kako ste v zadnjih dveh letih še lahko kaj prihranili?

Predvsem z notranjim prestrukturiranjem. Že pred mojim prihodom je vodstvo zmanjšalo število zaposlenih. Razprodalo je velik in tudi že star vozni park – ki ni bil nadomeščen z novim. Ob drugih ukrepih za znižanje stroškov poslovanja ITF so se znižale tudi plače zaposlenim. Hkrati so se nekoliko dvignili naši deleži administrativnih stroškov, ki zadevajo donatorje, a smo pri teh pristojbinah še vedno precej pod ravnijo tovrstnih stroškov primerljivih organizacij.

Pred štirimi leti je slovenska vlada potrdila sklep, po katerem bi se ITF iz sklada spremenil v mednarodno organizacijo, a ustrezna zakonodaje v ta namen niso pripravili. Kako si razlagate to kolebanje države?

Kdo natančno je kolebal, ne vem. Vem pa, da je bil sklep vlade sprejet in da bi ga bilo treba izvršiti. Pravih razlogov, zakaj se to ni zgodilo, ne poznam. ITF bi vsekakor moral postati mednarodna organizacija. Težava je njegov status. Mi nismo ne vladna ne nevladna institucija, nismo niti mednarodna organizacija. Smo fundacija, ki posluje na enak način kot pred sedemnajstimi leti. Razmere pa so se medtem spremenile. Če hočemo doseči še kaj več, potem je edina rešitev preoblikovanje ITF v mednarodno organizacijo. Kako to narediti, pa je že drugo vprašanje. Ni dovolj, da si ITF želi postati mednarodna organizacija. Prav tako ne zadošča, da si Slovenija želi imeti neko mednarodno organizacijo. Interes morajo imeti tudi donatorji.

Še prej pa moramo doreči notranji status ITF. Za vekomaj moramo razčistiti dileme, kaj ITF pomeni za Slovenijo. Razčistiti moramo, ali smo ustanova pod okriljem države ali nevladna ustanova. Če ostanemo to, kar smo, pa moramo v sporazum z državo zapisati vsa določila o našem delovanju, tudi to, kdo in kako lahko z nami sodeluje. Ko smo namreč na ITF v sodelovanju z vlado hoteli pridobiti ljudi iz državne uprave, da bi nam za nekaj mesecev pomagali, tega nismo mogli speljati, ker nam zakonodaja tega ne omogoča. Če bi bili vladna institucija, zavod ali urad, ne bi bilo težav. Ko smo bili prisiljeni odprodati vozni park, nam je bila država pripravljena posoditi svoja odslužena vozila. Na koncu jih nismo dobili, ker nam jih država zaradi našega statusa ni smela prepustiti. Največji problem smo torej mi sami. Zakonodaja nam ne omogoča stvari, ki nam jih nalaga zdrava pamet.

Intervju Damjan Bergant ITF mine