Uprizarjanje Škofjeloškega pasijona, najstarejšega dramskega besedila v slovenskem jeziku, je v polnem teku. Več kot tisoč ljudi sodeluje pri organizaciji, skoraj 900 je samo nastopajočih. Predstave si vsak pasijonski večer oziroma popoldan ogleda na tisoče obiskovalcev, mnogi prihajajo z različnih koncev Slovenije, precej jih je iz tujine. Pasijon namreč še zdaleč ni le kulturni ali verski dogodek, pač pa vse bolj tudi spektakel, ki privablja turiste od vsepovsod.
Za Škofjo Loko je pasijon torej postal pomemben turistični produkt. In če se že s spodobnim, predvsem pa dovolj velikim mestnim hotelom ne morejo pohvaliti, pa je tukaj kar nekaj dobrih gostiln; z gostilno Pri Danilu Škofja Loka tako in tako že leta skrbi za vrhunsko kulinariko samega vrha slovenske kuhinje.
Za vsako jedjo je tudi zgodba
Pasijon po ulicah in trgih srednjeveškega mesta s svojimi dvajsetimi prizori poskrbi torej za duhovno hrano, a po razodetju se zagotovo prilega tudi tista prava, bolj zemeljska jedača. Že ob prejšnjih uprizoritvah so organizatorji poskrbeli za domačo ponudbo postnih in tipičnih loških jedi, tokrat pa so kulinarično ponudbo nadgradili. K projektu so privabili dvanajst gostincev in tradicionalno tudi Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka, ki poleg omenjene ponudbe poskrbijo še za svetopisemske jedi. Društvo in še trije ponudniki skrbijo za ponudbo na samem prizorišču na Cankarjevem trgu, do koder je mogoče priti tudi brez vstopnice za ogled predstav. Zaradi prostorskih in drugih omejitev je na stojnicah ponudba seveda omejena. Predvsem na jedi na žlico, da pa se dobiti tudi pečeno ribo in kakšno sladico. Precej bogatejša je ponudba v gostilnah okoli mesta in v obeh dolinah. Tu pripravljajo posamezne jedi ter tudi kosila in večerje.
»Za osnovo smo vzeli Svetopisemsko kuharico Eleonore Schmitt z zanimivimi ilustracijami naše Maje Šubic, ki ponuja ne le recepte za posamezne jedi, pač pa vpogled v takratni izbor sestavin in začimb ter običaje. Za skoraj vsako jedjo se skriva tudi zgodba, v knjigi je opisano tudi, kje in zakaj je v Svetem pismu omenjena kakšna jed oziroma sestavina. Potem smo naredili izbor jedi, predlagali nekaj menijev, vse drugo pa prepustili gostincem. Prepričana sem, da bo marsikatera jed pri njih ostala na jedilniku tudi po pasijonu,« je povedala Kitka Koprivnikar, ki skrbi za organizacijo obpasijonskih dogodkov.
Vrnitev k pozabljenim okusom
Zanimivo je, da se jedi, ki so jih pred dva tisoč in več leti poznali na Bližnjem vzhodu, niti ne razlikujejo tako zelo od dandanašnjih. Kar je ne nazadnje logično. Vsaka kultura nosi s seboj tudi kulinariko in s prihodom krščanske kulture v naše kraje je prišla tudi kuhinja. Morda je kakšna kombinacija malce neobičajna, a datlje in pistacije v mesu je mogoče najti tudi danes v vrhunski gastronomiji. Sicer pa je v teh jedeh ogromno žit, stročnic, vseh vrst mesa razen svinjine, predvsem pa rib, perutnine, ovčetine. Zelenjava je nam povsem poznana, uporabljajo veliko sadja, povsem razumljivo pa je, da v svetopisemskih jedeh ne boste našli krompirja, testenin, paradižnika ali koruze, kajne?
»Priprava je zelo preprosta, česar morda sploh nismo več vajeni. Egipčanski mesni lonec, ki ga pripravljamo v naši gostilni, je zelo podoben naši telečji obari, le da ga pripravljamo z govedino, dodamo precej pora in zelene, za začimbe pa kumino in koriander. Zanimivejše so aronove polnjene telečje prsi. Tudi pri nas jih pripravljamo, a aronove so z malce drugačnim nadevom, ki vsebuje še mandlje in pistacije. Razmišljamo, da bomo telečje prsi na tak način ohranili v redni ponudbi, zagotovo pa tudi sorbet z rozinami, v katerem je veliko jajc in sladke smetane,« je med pripravo svetopisemskih jedi razlagal kuhar v gostilni Pr Birt Aljaž Golob, medtem ko je iz peči že pošteno zadišalo po sveže pečenem ezekijelovem večzrnatem kruhu. »Uporabili smo pšenično, proseno, ječmenovo in pirino moko, zanimiv dodatek pa je zmleti fižol,« je skrivnost razložil šef kuhinje, ki razmišlja, da se s temi jedmi na neki način vračajo k domačim okusom, ki smo jih morda že malo pozabili.
»Očitno v tistih časih niso slabo jedli. Hrana je bila raznovrstna, predvsem pa polnovredna. Zanimivo je, kako domač nam je danes por, pa smo ga očitno uvozili z Bližnjega vzhoda. Podobno je z začimbami, kot so kumina, janež, meta, lovor, koriander, koper. Vsak dan jih uporabljamo, pa so zelo pogoste tudi v svetopisemskih jedeh,« je ob okušanju pripravljenih jedi ugotavljala Kitka Koprivnikar.
