Nisem pričakoval, da bom svetovni prvak. Naslov in tretje mesto v skupnem seštevku sta seveda tisto, kar me zadovolji. Vse to je nagrada za trud. Želim pa višje. Na strelišču je kdaj mogoče opraviti tudi bolje. Prav želja po tem vleče naprej.
O težko pričakovani zadnji tekmi v sezoni in vrnitvi v Rusijo na tekmo šampionov v Tjumnu, ki bo med velikonočnimi prazniki.Vesel sem, da je konec in da se je ta ko končalo. Težko se je bilo zbrati. Dobro je, da je bilo v Sibiriji vsaj vreme dokaj toplo in je prehod na pomlad lažja. Odločil pa sem se, da grem še na tekmo šampionov. Želim biti najboljši tudi tam.
O tem, da je po naslovu svetovnega prvaka na zadnjih tekmah v Sibiriji ohranil največ dinamita v teku in tudi največ zbranosti, kar je pokazala zadnja tekma z vsemi zadetimi tarčami.Za konec se je bilo težko zbrati, a sem bil v tem očitno najuspešnejši. Kazalnik je streljanje na zadnji tekmi. Tek je druga zgodba. Sem pa shujšal v Rusiji. Hrana je bila obupna. Vsaj v našem hotelu je bilo tako. In obroki so bili časovno omejeni, kar za športnike nikakor ni primerno. To, kar je bilo na Finskem, kjer smo imeli s seboj reprezentančnega kuharja, je bil luksuz.
O Martinu Fourcadu, zmagovalcu svetovnega pokala in junaku zime.Martin je izreden. Štirih zaporednih kristalnih globusov ni osvojil še nihče. Verjetno je največji as vseh časov. V čast in ponos mi je tekmovati z njim. In seveda izziv, da grem na trening.
O kratkotrajnem slavju po zadnji tekmi in odklonitvi ponudbe, da iz Münchna pride v Slovenijo z letalom.Slavje je bilo naporno. Zato sedaj potrebujem počitek. (smeh) Že do Münchna sem imel dovolj suhega zraka v letalu in zatečenih nog od prisiljene ga sedenja na neudobnih sedežih, zato sem se raje usedel v kombi.
O odnosu do svojih uspehov na Hrvaškem.Že nekaj časa je skrivnostno zatišje in sumim, da se v Mrkoppalju nekaj pripravlja. Zato ne bom povedal, kdaj pridem domov. (smeh) Novinar ji iz Hrvaške pa nič ne kličejo. Zakaj, morate njih vprašati. Nisem presenečen. Je pa to tudi dobro, da bom v svojih tako ljubih krajih našel mir. Potrebujem ga.
O dopustu.Morda ga bo teden, dva. Nič več. No, sedaj ko sem dobil za nagrado križarjenje, česar bo vesela predvsem moja Mateja, bo to morda spremenilo načrte. Ne, ne bo jih spremenilo. Dva tedna.
O tem, da še vedno nima zmagovalnih stopničk z večernih tekem pri umetni svetlobi.To je zelo zanimivo. Mogoče bi moral na kakšno mini lasersko korekcijo. (smeh) V Hanti Mansijsku pa sem imel veliko težav z očmi, ki so se mi neprestano solzile. Očitno zaradi vnetja. Zaradi solznih oči sem ob prihodu na strelišče zelo slabo videl, okoli tarče je bilo vse megleno. Zato sem tudi streljal nenavadno počasi, kar ni v moji tekmovalni rutini.
O statistiki »realbiathlon«, da je bil na zadnjih treh tekmah v povprečju najhitrejši v smučini, in o tem, kakšen vpliv ima dobra tekaška forma na sezono 2016.O tekaški pripravljenosti največ vesta moja trenerja Tomaš Kos in Jani Gril. Sam se le žrtev. (smeh) Zelo sem zadovoljen, da v sezoni nisem resneje zbolel in nisem bil poškodovan. Le zdrav športnik lahko ustvarja rezultate. Vse je šlo po začrtani poti, vrhunce smo dobro izpeljali. Skozi sezono se je odražalo dobro delo lanskega leta. Ponosen sem na ljudi, s katerimi delam in ki skrbijo zame. Zelo hvaležen sem, da mi pomagajo. Dobra forma sedaj pa za naslednjo sezono ne pomeni nič. Že sedaj pa se veselim novega treninga, vsak tre ning je izziv.
O najbolj vročem vprašanju po koncu sezone – spremljevalni (reprezentančni) ekipi za naslednjo sezono.Pri meni bo ostalo vse enako. Imam načrt, da moji trenerji ne bodo hodili z mano le na nekatere od pomembnih tekem, ampak na vse. Kot sem že dejal, so načrtovane spremembe za napredek le delno v moji moči. Za zdaj so to samo ideje. Češka reprezentanca, ki nam je tudi zaradi Tomaša Kosa bližje kot druge, je lahko zgled za urejeno in harmonično delovanje ekipe.
