General Al Pravični, pravosodni minister, je sramežljivo potarnal, da država nima nobenega ugleda več, saj ne sme zapreti niti pet tujih novinarjev in na smrt obsoditi 3200 nasprotnikov državne oblasti, ne da bi jo v tujini popljuvale vlade in človekoljubne organizacije. Obrambni minister general Al Vojaki je bil sicer strumnejši, a je prav tako pojokcal, da mu vsak dan islamski skrajneži razstrelijo kakšno vojaško nadzorno točko, ustrelijo uglednega častnika in da državi ne kaže nič dobrega. Minister za turizem major Al Plaža se je pridušal, da bo dolarski priliv od turizma za polovico manjši, kajti turisti zaradi nenehnega pokanja in nemirov raje v Amazonki plavajo med pirajami, kot da bi obiskali piramide, in da morajo še tistih nekaj norih turistov ob Rdečem morju stražiti bolj kot zapornike v Guantanamu. Feldmaršal Al Sisi, ki je s težkim srcem slekel lepo uniformo, da bi postal predsednik Egipta, je poklapanim ter brezidejnim ministrom namenil srep pogled in jim razložil preprost, a nadvse učinkovit načrt reševanja države iz kaosa.
»Ker ste vsi skupaj en cvetober nesposobnih, brezjajčnih in brezidejnih ministrov, sem si rešitev za državo moral izmisliti kar sam. Ali veste, da je Egipt nazadnje zamenjal prestolnico leta 969 našega štetja? Pred tem smo v zgodovini prestolnico Egipta selili štiriindvajsetkrat in takrat smo bili močni in slavni. Kaj to pove? Rešitev za krizo in težave je na dlani. Naredili bomo novo prestolnico, novi Kairo. Z javno-zasebnim partnerstvom – naše zemljišče (javno partnerstvo) in denar, 5 milijard evrov, Združenih arabskih emiratov (zasebno partnerstvo) – bomo v sedmih letih zgradili prestolnico za 5 milijonov ljudi, v kateri bo na 700 kvadratnih kilometrih ob vseh državnih ustanovah še 21 stanovanjskih predelov, 663 bolnišnic, 1250 mošej in cerkva. Ali si lahko zabijete v te vaše generalske buče zlato pravilo, da bolj je država v krizi, bolj v njej pokajo bombe, bolj je brez denarja, bolj se mlatijo na ulici, bolj ambiciozni in grandiozni morajo biti njeni gradbeni načrti. Naša nova prestolnica bo večja in lepša od podobnih, kot so avstralska Canberra, brazilska Brazilija, pakistanski Islamabad. Narod bo ob lepoti tega mesta pozabil na stare razprtije, revščino, verske razlike in hlastanje po demokraciji ter bo množično spokal tiste svoje cule ter se iz prenaseljenega, zadušljivega Kaira preselil v novi Kairo. Onega tam okrog trga Tahrir pa naj islamski skrajneži razsujejo na prafaktorje, naj se zaduši v lažni demokraciji, smogu in kanalizaciji. Egipt gre naprej!«
Tako radostnih ministrsko-generalskih obrazov Egipt že dolgo ni videl kot po tej seji. Samo majorju Al Učitelju, šolskemu ministru, ni bilo jasno, od kod predsedniku Al Sisiju tako genialna ideja. »Bere tuje časopise, dragi moj,« ga je podučil predsednikov tajnik Al Lakaj. »Kolikor vem, je idejo za Novi Kairo dobil, ko je prebral načrte Slovenije, da bi za velik razvoj in zagon gospodarstva z javno-zasebnim partnerstvom zgradila otok v Piranskem zalivu, TEŠ 6, športni park Stožice in celo drugi železniški tir! Če lahko Slovenci, zakaj ne bi mogel naš general?«
