Položaj predsednika društva Pen sem prevzel, ker mi je žena svetovala, naj se malo socializiram, da ne bi postal povsem ljudomrzen, je za Delo svojo odločitev pojasnil Evald Flisar. Bitka proti ljudomrznosti vsekakor ni najslabši možni motiv za prevzem vodstvene funkcije, nasprotno, zdi se celo nekako brezinteresno platonovski. Tako kot tudi biologija ni nujno najslabši motiv za Nukove predstavitve posameznikov in njihovega zbranega dela; tudi Evaldu Flisarju so ob njegovi 70-letnici pripravili veliko pregledno razstavo, ki je na ogled še do konca marca. So pa pozna zrela leta v primeru Pena očitno tudi prednost, saj je novi predsednik povedal, da je upravni odbor prepričal bolj kot drugi kandidati, neizkušeni mlajši kolegi.
Ivo Svetina, ki je bil po koncu mandata Vena Tauferja nedavno izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev, protikandidatov sploh ni imel, tako da je takrat obveljal vtis, da se le še starejšim (moškim) ljubi ukvarjati s pisateljskimi organizacijami – kot bi bile na neki način neki generacijski koncept, ki se ne prilega več mlajšim generacijam. Pen očitno dokazuje nasprotno.
Izjemno ploden avtor
Edvald Flisar seveda ni upokojenec v običajnem smislu. Nemalo vodstvenih izkušenj ima, pred leti je tri mandate vodil prav Društvo slovenskih pisateljev, o katerem še danes meni, da ga ovirajo tekmovalnost, zamere in zavist. Res se iz njegovih predsedniških časov spominjamo zelo hudih zamer predvsem mlajšega dela članstva na njegov račun.
Predvsem pa je Flisar še vedno nadvse dejaven avtor. Njegova bibliografija obsega zavidljivih 351 zadetkov v vzajemnem bibliografskem sistemu Cobiss, dolg seznam romanov, dram, zbirk kratke proze, radijskih iger, otroških knjig, člankov in prevodov, njegova dela so tudi izredno pogosto prevajana v tuje jezike. Natančneje, v kar šestintrideset jezikov – Flisar velja za najbolj prevajanega slovenskega dramatika. V tujini, v zadnjem času predvsem v Aziji, ima dobro razvejano mrežo sodelovanja z založbami in gledališči. Ob vsem tem je tudi dolgoletni urednik literarne revije Sodobnost.
Poezija, drama, roman…
Literarno pot je leta 1966 začel s svojo edino pesniško zbirko Symphonia poetica, dve leti pozneje je izdal prvi roman Mrgolenje v prahu, ki ga je leta 1970 predelal v svojo prvo dramo Kostanjeva krona. Več let je preživel (in tudi v angleščini ustvarjal) v Veliki Britaniji in Avstraliji. Zanimivo je, da je Evald Flisar v najširši krog bralcev prodrl z romanom Čarovnikov vajenec, ki je sredi 80. let najprej izhajal kot podlistek, šele zaradi uspeha v časopisu je leta 1986 izšel tudi v knjižni obliki; pot, ki se danes zdi nemogoča.
Tako kot Svetina in še nekateri drugi avtorji pred njim je tudi Flisar poiskal navdih v indijski kulturi, v tisti brazdi odkrivanja vzhodnjaške duhovnosti in njene specifične navezave na eros, ki se je na zahodu začela v šestdesetih letih.
A Flisar se te duhovne poti, »iskanja resnice in miru«, loti povsem konkretno, na potopisen način, ki ga spretno prepleta s fikcijskimi elementi; k tej metodi se je na neki način ponovno vrnil z romanoma Potovanje predaleč (1998) in Čaj s kraljico (2004).
Prav ta žanrska mešanica je iz Čarovnikovega vajenca naredila čtivo, ki se je navezovalo tako na eksotično pravljičnost kot na dantejevsko tradicijo in razvojni roman ter je daleč presegalo tedanje new age občinstvo. Zaradi svoje odprtosti, dokumentarnega sloga in tudi tedaj žgečkljive teme tantrične spolne iniciacije je Vajenec postal najbolj bran slovenski roman po drugi svetovni vojni.
Konec 80. let se je avtor vrnil k dramatiki z dramo Nimfa umre, leta 1993 je izšla Kaj pa Leonardo? in do konca desetletja še sedem drugih dramskih besedil, večinoma tragikomedij. Leta 2004 je nastala Nora Nora, zadnja drama Komedija ob koncu sveta pa je izšla leta 2013 in bo prav ta petek doživela svojo praizvedbo na večeru ob odprtju Tedna slovenske drame v Kranju. V dramskih tekstih se vse bolj izrisuje avtorjeva značilna uporaba humorja, ki se meša s tragičnim in ironičnim. Za kar tri drame je Evald Flisar prejel Grumovo nagrado.
Pen
Pen je, pravi Flisar, organizacija v razcvetu, dobil je svetovalni status pri Združenih narodih. To morda je ali pa tudi ni dobra novica. Premnoge civilnodružbene organizacije, ki so jih pod okrilje vzeli Združeni narodi, so se zbirokratizirale in se izgubile v »skupnih imenovalcih«, ki so jim porezali kremplje. Tudi to, da je slovenski Pen homogen, je z vidika vodenja nedvomno dobro, ni pa gotovo, ali je to spodbudno tudi za kakovost delovanja. Morda se bo ta homogenost končala prav s Flisarjevim predsedovanjem, saj, kot pravi: »Sem pač ena tistih sitnob, ki se razburijo za vsako malenkost.« Poleg tega je v zvezi z Janševo izključitvijo iz članstva, ki je bila po njegovem postopkovno nepravilna, že uvodoma povedal, da »Pen ni organizacija, ki sankcionira svoje člane zaradi domnevnih (pa tudi dokazanih) družbeno nesprejemljivih dejanj«. Mnenje je zanimivo: ali Pen torej denimo tolerira širjenje sovraštva, ponarejanje besedil, uzurpacijo položajev?
Srečanja Pen na Bledu so že pred leti dajala vtis, da bi jim nekaj vetra nedvomno koristilo, da delujejo, kot da so namenjena sama sebi. Povabljeni avtorji so se zdeli napaberkovani po vrsti ključev (nacionalni, politični, aktualistični), njihova kakovost je prehudo nihala, nekaj večnih gostov je bilo tam samo zaradi osebnih vezi z organizatorjem, govorili pa so drug drugemu – kot bi se nihče niti za trenutek ne zamislil nad tem, da bi morala njihova sporočila v prvi vrsti doseči javnost. In to ne le z medijskim posredovanjem. Ali bo Evald Flisar kaj od tega spremenil, bomo videli kmalu.
