Birkebeiner velja za največjo množično prireditev na Norveškem. Več kot 13.000 tekačev je teklo čez hribe med Reno in Lillehammerjem (54 km), med njimi tudi kronski princ Haakon Magnus, ki je mimogrede za Eliassenom zaostal malo več kot uro. Vzor narodu torej. O primerjavi udeležbe le to, da nas je na največji slovenski zimski tekaški prireditvi Bloški teki, ki se po zgodovinski simboliki lahko primerja z Birkebeinerjem, teklo 270. Vzroki za tako velike razlike so kompleksni. V ospredju sta športna kultura in posel. Zvezdniki se niso spraševali o smiselnosti nastopa. Poleg princeske teka Therese Johaug je tekel tudi svetovni prvak iz Faluna Rus Maksim Valižanin, maratonski podprvak Čeh Lukaš Bauer... Nihče se ni po slovensko spraševal, kaj imajo profesionalci iskati med rekreativci. Tudi Martin Johnsrud Sundby se ni spraševal, ali mu bo padla z glave krona skupnega zmagovalca svetovnega pokala ob morebitnem porazu, kar se je v zadnjih kilometrih dvoboja z Eliassenom tudi zgodilo. Slednji je prvo marčevsko nedeljo zmagal na Vasaloppetu na Švedskem. Zmaga Norvežana pri sosedih na legendarnem maratonu ima pač epske razsežnosti.
Ob vsem tem ni nobeno naključje, da so elitni tekači tako številno začeli nastopati na maratonih. Z uvedbo svetovne maratonske serije Swix ski klasik so po vzoru profesionalnega kolesarstva uvedli (pol)profesionalne ekipe. Sponzorji so prepoznali smiselnost vlaganja, ki jo dobijo z odmevnostjo na množičnih tekih s TV-prenosom, in začeli privabljati tudi najuglednejša imena. Tudi Katjo Višnar vabijo. Tovrstni maratonski trend se bo v naslednjih letih še stopnjeval in delno zasenčil tudi svetovni pokal Fis.