Elektronskega dueta Nati Katchi in Šušu ne opredeljuje kak glasbeni žanr, ampak premišljen izbor gruvi in plesne elektronske glasbe. Komerciala ju ne zanima, ampak izključno »underground«, temelječ na blagozvočnih melodijah za segrevanje in nič kaj blagih, udarnih basih za končno evforijo. V več kot pol desetletja ustvarjanja predvsem na ljubljanski sceni, počasi pa tudi drugje, sta se že močno uveljavili, čeprav to v pretežno moški branži ni enostavno. Lani in letos sta obkrožili praktično vse klube v prestolnici, od »skorajda domačega« Monokla do Placa, ZOO, Pritličja in Centralne postaje. Prej so ju gostili tudi v Kinu Šiška, K4, Rogu in še kje, ob tem pa sta glasbo vrteli tudi drugod po Sloveniji ter v Gradcu, Banjaluki in Zagrebu.
Ženski trend v elektroniki
»Zdaj je že kar malo trendi biti didžejka,« je spremembe na elektronski glasbeni sceni strnila Nataša Regovec, kot ustvarjalka poznana pod vzdevkom Nati Katchi. Čeprav se zaradi tega tabuji počasi rušijo, še vedno vladajo določeni predsodki. »Mogoče te lažje povabijo k vrtenju glasbe, ker si ženska, a te prej resno vzamejo, če si moški.« Urška Rojc - Šušu se je ob tem spomnila elektronskih predhodnic, ki so orale ledino, na primer Miss Kittin in House Wife.
»Ker je v dvoje vedno lepše«, sta že na začetku ustvarili tandem, ki še danes ostaja skoraj neločljiv, saj le redko nastopata vsaka posebej. Našli sta se na Fakulteti za družbene vede, kjer je Urška študirala sociologijo, Nataša pa komunikologijo, pri izbirnem predmetu pa sta skupaj delali seminarsko nalogo o absintu. Prvi večji nastop, s katerim sta opozorili nase, sta dobili na malem odru K4, sicer pa je bilo poleg dobrih izkušenj, na primer nastopanja pred večtisočglavo množico na Schengenfestu, tudi nekaj trenutkov, ki bi jih raje pozabili. »Na tekmovanju za najboljšo didžejko nekdanje Jugoslavije v Zagrebu me je bilo tako strah, saj je publika sedela in strmela vame, kaj delam,« je opisala Nati, ki je tekmovanje končala na tretjem mestu. Sicer se skoraj vedno, ko vrtita glasbo, počutita »dobro« in skušata pozitivne vibracije razširiti tudi na publiko, je dodala Šušu.
Več klubov, več priložnosti
Vedno bolj vibrantna ljubljanska scena ju zelo veseli, pa tudi večja priljubljenost na močnem basu temelječih žanrov. »Na novo se je odprlo veliko manjših klubov, ki tudi mešajo kolektive med seboj. S tem je nastalo več prostora in priložnosti za didžeje pa tudi občinstvo se bolj premeša,« je razložila Rojčeva. To ima tudi slabšo stran, saj število ljubiteljev elektronike ne raste tako skokovito, da bi bili novi klubi polni. »Kdor pravi, da se v Ljubljani nič ne dogaja, očitno ne spremlja, kaj je na voljo. Včasih imaš na treh koncih super dogodke, pa nastane problem, ker ni dovolj publike,« je dodala. Zato prestolnica po njenem mnenju tudi ne prenese ogromne diskoteke. Iz Žužemberka izhajajoča sociologinja se je v Ljubljani že lepo udomačila. »Vsi moji najboljši prijatelji so tukaj, mesto je super, prijazno, ima veliko zelenih površin in je kulturno zelo bogato.« S študijem in delom v kolektivu Urbano pleme v Zelenem zajcu, kjer se je skupaj z Nati tudi podrobneje seznanila z didžejanjem, je v prestolnici preživela sedem let. Nato se je za nekaj časa vrnila na Dolenjsko, kjer je delala z romskimi otroki, »kar je bila zelo močna izkušnja«, zdaj pa je kakšno leto znova v glavnem mestu. Svojo glasbeno pot je presenetljivo začela na orglah pri nuni, a jo je preigravanje cerkvenih melodij hitro minilo.
Nati je otroštvo in mladost preživela na Fužinah, o katerih še vedno krožijo številni stereotipi. »So blazno luštne za živet, saj je vse blizu – Golovec, obvoznica, center. Ljudje so zelo odprti, saj veliko narodnosti živi skupaj in nikoli nisem začutila kakšne nestrpnosti. Močno se čuti tudi družabna nota, saj je eno redkih naselij, kjer pred blokom na dvorišču še vedno vidiš, kako se številni otroci skupaj igrajo,« je opisala. Že od malih nog je v stiku z glasbo, saj se je učila igrati kitaro in klavir, pet let pa je tudi nastopala kot spremljevalna vokalistka in bobnarka skupine Laibach. V zadnjem času jo je potegnilo v bolj meditativne glasbene vode z igranjem gongov, himalajskih posod, školjk in podobnega – v terapevtske namene in »za sprostitev po napornih žurih«, je smeje se razložila.
