Uvodoma je debitirala mlada zasedba Haiku Garden, ki še tava med psihedelijo, shoegazom, zasanjanim popom in kitarskim indie rockom, ima pa dovolj potenciala, da bomo še slišali zanjo. Sledili so Persons From Porlock, ki so bolj suvereno kot njihovi predhodniki zajezdili svojo vizijo rockovske psihedelije. Z mehkimi, neagresivnimi vokali in žlahtno vpetimi težkimi kitarami so (bili) na dobri sledi novega vala psihedelije Tame Impala, War On Drugs, Kurta Vila in podobnih. Prvo tretjino večera je končal tandem N3L, ki je nedavno objavil prodoren prvenec Natriletno kolobarjenje s praho. Njuna uglasbitev govorjene besede brechtovsko nagovarja aktivnega gledalca in je usmerjena na akcijo, vendar je nihanje v izvedbi žal zatrlo sprožitev te iskre, je pa gromki konec s Čakam organe nakazal, da bend še zdaleč ni rekel zadnje. Med nastopom N3L se je v krogu prekaljenih hardkorašev razvila debata, kaj počnejo takšni bendi na koncertu Tožibab in ali ne bi bilo bolje sklicati mladih hard core bendov in še nekaj starost. A druščina je spregledala, da so nastopajoče izbrale Tožibabe – in sicer iz prijav na natečaj za mlade in manj mlade bende, ki nimajo uradno izdane plošče (N3L je bil očitno izjema) in igrajo avtorsko glasbo.
Kot pravšnji odziv na nerganje so prišle na vrsto Korošice Strgane pazduhe. Dekliški punk bend je s tremasto razposajenostjo spominjal na prve koncerte Punčk. Še več, jeza in neotesanost punc na odru sta zbudila spomine na Tožibabe iz pr(a)vega življenja. Sledili sta kranjska glam metal rockovska zasedba Ransom Call in punkrockovsko naravnani Žmoht, ki so se po uvodnih dveh komadih le ogreli in z gostujočimi prijatelji na vokalih gradili rudimentaren zvok, iz katerega so bruhali nevarni in na trenutke nenadzorovani kitarski izpadi.
Koncertno vzdušje je doseglo vrhunec ob prihodu glavnih zvezd večera, Tožibab. V kratkem enkratnem nastopu nismo dobili razjarjenih Tožibab, ampak nasmejane in srečne, ker so si dovolile vzeti instrumente v roke. Stare skladbe so oživele v okviru današnjih zmožnosti, a jim ni manjkalo navdiha in tudi pišmeuharstva, ki je simboličnost koncerta spremenila v simpatičnost. Nehvaležna vloga benda za Tožibabami je pripadla Bütlom. Niso se ozirali na razkropljeno občinstvo in s klenim punk rockom, ki je zasmrdel po balkanski rockerski transverzali, nadaljevali kitarski bunt, ki ga je pošteno zabelila prodorna pevka odločnega glasu. Zaključek je bil v rokah skupine s pravim imenom za malo šolo punk rocka Pink Panker.
Če seštejemo: zelo spodbuden dogodek, ki je bil kot v posmeh dvoličnemu moraliziranju o prihodnosti slovenske glasbe. Nič se ni bati, nova slovenska scena ima »podmladek«. Psi lajajo, karavana gre naprej.