Katarina Majerhold: Ljubezen ni nekaj preprostega

Knjiga se skozi filozofsko prizmo osredotoča na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje. V ospredje postavlja tezo, da ne obstaja eno in edino »pravilno« pojmovanje ljubezni, temveč vsako zgodovinsko obdobje ponuja raznovrstne definicije.

Motivi so bili osebni. Znašla sem se v nekonvencionalnem razmerju, kar me je napeljalo k samospraševanju glede čustev, občutkov in pojmovanj. Spraševala sem se, kaj je pravzaprav ljubezen, kaj je prava ljubezen, in ali obstaja nekaj, kar je neprava ljubezen. Želela sem razumeti, kaj se mi dogaja in kaj je sploh to, čemur pravimo zaljubljenost in ljubezen. Namen je bil torej sprva razumeti sebe, svoja čustva, občutke, odnos. Ko pa sem se z leti poglabljala v temo ljubezni, sem seveda razširjala ta pogled in ni šlo več samo za to, ampak hkrati za neko širše razumevanje teme. Upam, da bo ta knjiga pripomogla k lažjemu vzpostavljanju partnerskih zvez različnih življenjskih stilov.

Proces raziskovanja je bil zelo dolgotrajen, saj je študija trajala približno 15 let, nakar so sledila še štiri leta občasnega pisanja, predvsem zato, ker mi nihče iz stroke ni znal poglobljeno svetovati glede primerne in dobre literature ter kam in na koga se obrniti. Tako sem na začetku raziskovanja prebirala vso literaturo po vrsti, a se je marsikaj izkazalo kot preplitvo. Šele filozofija mi je s kritičnim mišljenjem odprla pot, po kateri sem krenila. In nastala je knjiga, kakršno sem si želela na začetku – knjiga, ki na enem mestu strokovno in natančno razloži temeljne koncepte ljubezni. Je pa bilo vmes tudi veliko posmehovanja, zlasti s strani moškega dela populacije, češ da na to temo ni mogoče povedati nič resnega in da gre za žensko temo. Po drugi strani pa mi je prijatelj, ko sem mu povedala, da nisem več povsem prepričana, zakaj sem se začela ukvarjati s to temo, odgovoril: »Prej se moramo vprašati obratno, zakaj se drugi s tem poglobljeno ne ukvarjajo.« Tudi sama sem bila presenečena, da so se le redki filozofi resno in celovito posvetili ljubezni.

Ker je to po eni strani dolgotrajno in zahtevno delo, po drugi strani pa so, ironično, ljudje prepričani, da se o tem ni treba poglobljeno poučiti in da že kar vse, ali pa vsaj dovolj, vedo o ljubezni.

O ljubezni je treba tudi strokovno govoriti, kajti večina ljudi ima hitre, posplošene odgovore in zmotne predstave o ljubezni. Ljubezen ni nekaj preprostega, kakor mnogi mislijo. Splošen pogled je, da se dva srečata, si izmenjata prijazne poglede in goreče poljube, nato seksata, naredita otroke in si tako ustvarita družino. Če bi bila ljubezen res tako preprosta, potem ne bi s seboj prinašala toliko tragike in ločitev; pri ločitvah konkretni podatki kažejo, da se jih največ zgodi, ko otroci odidejo na faks, saj partnerja pred sabo ne vidita več velikih izzivov. Koncepti, ki jih predstavim v knjigi, pokažejo, da je v fenomenu ljubezni veliko več kompleksnosti, kot se je zavedamo. Zato je odgovor na vprašanje, kako govoriti o ljubezni – poglobljeno, široko, argumentirano ter z znanjem in razumevanjem.

Do neke mere jo je mogoče definirati, vendar nikoli do konca. Ljubezen je neke vrste avtopoetični sistem, se pravi, da je sposobna samoorganizacije, samoizgradnje in nadgradnje, modifikacije. To je tista lepota ljubezni.

Že Platon v Simpoziju, kjer ponudi sedem soobstajajočih pogledov na ljubezen, pokaže, da v vsaki dobi obstaja več različnih definicij oziroma konceptov ljubezni, ampak samo enemu uspe, da se ustoliči. Kateri je to, je odvisno od prevladujočih tokov v družbi, te tokove pa določajo kultura, običaji in potrebe nekega naroda oziroma določenih slojev, ki izražajo svoje preference. V stari Grčiji, ki je bila izrazito patriarhalna, so se usmerili v moško ljubezen in povzdigovali homoseksualnost. Vendar, čeprav v določenem trenutku prevlada en koncept, to še ne pomeni, da je edini pravi in zveličaven. Prav je, da smo pozorni tudi na druge in da jim pustimo soobstajati. Če smo tega sposobni, smo sposobni miroljubne, strpne družbe. A to je nekaj, kar šele moramo narediti.

Dejstvo je, da gre pri tem zakonu le za izenačitev istospolnih razmerij z raznospolnimi, ne da bi želeli spreminjati obstoječe zveze moškega in ženske. Grška civilizacija, ki je temelj zahodne civilizacije, je v svojem popku zagovarjala poduhovljeno istospolno ljubezen kot najvišjo, nato pa je prišlo krščanstvo, ki daje prednost poduhovljeni heteroseksualni zvezi. A krščanstvo je potegnilo neposredno linijo s Platonovo transcendenco in vzponom v božansko sfero. Seveda se danes nihče ne bori za povrnitev Platonove ideje, ampak za spoštljivost soobstajanja različnih konceptov ter vsem zagotovljene enake možnosti in pravice. Ali se po krščanskem nauku ljubezen ne kaže najbolj prav s sočutjem, toleranco, mirom?

Vsaka nova generacija ima nove potrebe in želje, zato v nekem trenutku do tedaj prevladujoči koncept ni več dovolj dober. Stari koncept se začne nadgrajevati, modificirati tako, da bo novi koncept odgovarjal na tisto, kar je bilo v prejšnjem izpuščeno. Tak primer je trubadurska ljubezen. Skupina izobraženih ljudi s kultiviranim pogledom ni mogla več prenašati grobosti med spoloma, še zlasti tega, da je zakonska zveza temeljila predvsem na pogodbenih ekonomskih razmerjih. Trubadurji so se upirali tudi viteški ljubezni, ki je prisegala na trdoto, lov na ženske in podobno. V nasprotju s tem so si želeli bolj prijaznega, sočutnega, vzajemnega, enakopravnega razmerja in si prizadevali za enakopravnost med spoloma. Zanimivo je, da se je njihova želja, da se ljudje ne bi poročali zgolj zaradi denarja, pogodb in nadaljevanja rodovne linije, ampak iz ljubezni, začela v veliki meri uresničevati šele v drugi polovici 20. stoletja.

Vzroke moramo iskati že v 18. in 19. stoletju. Tedaj se je začelo upiranje tiranstvu krščanske zakonske zveze, ki je bila polna predpisov in omejitev. Ne le ženske, tudi moški niso mogli več prenašati določil, kaj in kako se sme početi glede na spol. Rousseau v 18. stoletju tako piše, da z vsemi temi okovi, ki so nadeti ženski, zakonska zveza ni jarem le zanjo, temveč tudi za moškega. Ker je moškim postalo dolgočasno, da imajo doma pridno in pokorno ženo, so strast in popestritev iskali izven zakona, in tako pride do dualnosti ženska-žena in ženska-kurba. Vendar, če je tudi žena v zakonu svobodno izražala svojo spolno slo, je niso več cenili in spoštovali.

Problem je bil v tem, da duhovnega in poduhovljenega niso znali združiti z mesenim in telesnim. Telesno je bilo namreč v predhodnih konceptih, denimo Platonovem, Pavlovem ali Avguštinovem, izpuščeno, saj nas je spolnost povezovala z animalnim, zato so jo zreducirali na minimum, le za potrebe prokreacije. Drugače pa so si v odnosu prizadevali za božansko transcendenco. Platon in Avguštin sta zato ločila eros oziroma karitas na vulgarni, ki se ukvarja zgolj s produciranjem otrok in zemeljskimi zadevami, ter božanski, ki je poduhovljen in »čist«, pri čemer je božanski nad telesnim. Ti filozofi torej niso upoštevali človeka v celoti – telo, srce, um, razum in duh – ampak so težili le k božanski dimenziji.

V drugi polovici 20. stoletja pa je prišlo do težnje po celoviti ljubezni, ki bi vključevala vse dimenzije in jih med seboj ne bi hierarhizirala. Šele tedaj so začeli razmišljati, da je vse vredno spoštovanja: duh in telo. Tako s strani moških kot žensk so začeli delovati močni tokovi zoper dotedanje pojmovanje zakonske zveze. Oboji so si začeli prizadevati za odpravo zakonskega razmerja, ki je že vnaprej, tako od cerkve kot posvetne oblasti določeno z nekimi predpostavkami in temelji. Nadomestiti so ga želeli z razmerjem, ki si ga dve osebi nasprotnega ali istega spola svobodno in demokratično izbereta. Tako so se rodili novi koncepti ljubezni v 20. stoletju.

Njen koncept je celovit in odraža nove potrebe po demokratičnosti, zaupanju, sočutju, recipročnosti, tolerantnosti in svobodni volji. Upa si povedati, da je vsako razmerje tako duhovno kot telesno, srčno in intelektualno, da torej ni le srečevanje dveh duš, ampak tudi srečevanje dveh teles, pa src in intelektov.

Deloma sem izhajala iz konceptov Marthe Nussbaum in sociologa Anthonyja Giddensa, ki je preučeval predvsem istospolna razmerja, saj je menil, da se v teh dogajajo največji premiki, in trdil, da so homoseksualci na neki način pionirji sodobnega pojmovanja ljubezni. Obenem sem želela dodati nekaj svojih, manjkajočih delcev. Koncept ljubezni kot umetniškega dela oziroma inštalacije, ki je v nastajanju, napotuje na razmerje, ki je individualno, pa hkrati skupno, inovativno, kreativno, sodobno, teži k srečni, miroljubni ljubezni, gradi na vsakodnevnih majhnih in velikih trenutkih. Umestimo ga v štiri faze: začetna faza zaljubljenosti, faza utrjevanja, faza neke vrste zaveze in faza predanosti do konca življenja. Do tretje faze je torej še odprta možnost, da se zveza razdre, modificira in gre morda v drugo zvezo, po četrti fazi pa se osebi svobodno, vzajemno, z ljubeznijo, spoštovanjem in zaupljivostjo odločita, da bosta do konca življenja skupaj.

Vendar ta zaveza ni določena od zunaj, ampak se partnerja ali partnerici zanjo sami odločita. Takšna zveza ima po mojem mnenju vse možnosti, da preživi dolgo obdobje, kar si pravzaprav prizadevajo doseči vsi veliki koncepti ljubezni. Sama nisem izvirala zgolj iz teorije, ampak sem takšen koncept razvila na podlagi svojih dveh zvez in ga tudi živela. V zadnji zvezi sem prišla do četrte faze, a je bilo nato zaradi družbenih, družinskih in religioznih pritiskov to razmerje nasilno uničeno.

Biološki in medicinski pogled vse preveč pripisujeta telesnim vidikom in sta zelo pragmatična, torej predpostavljata, da se vse dogaja z nekim namenom. Ta vidik sicer pridoda k našemu razumevanju ljubezni, hkrati pa mu manjkajo pestrost, bogastvo in globina, saj do določene mere prečrta duhovno-imaginativni del. Če sledimo zgolj fizičnemu, anatomskemu, hormonalnemu, to pomeni, da izključimo strast, entuziazem, poetično, intelekt in domišljijo. Ljubezen je več kot zgolj preživetje, reprodukcija, seks in skrb za otroke, je tista, ki daje skrb, negovanje, nežnost, varnost, dialog, razumevanje, ekstazo, pogum, strast...

Kot pravi dr. Alojz Ihan, je ljubezen povsem človeški »izum«. Zakaj je bila izumljena? Zato, da ne samo ženska, ki ima naravno bolj razvito nagnjenje za skrb za lastne potomce, ki jih nosi, ampak tudi moški začuti zavezanost skrbi za partnerko in svoje otroke. Poleg tega je njena funkcija, da se lahko partnerja prepustita entuziazmu, ekstatičnosti, strasti, da se poganjata onkraj dotlej znanega in ustvarjata »nove svetove«. Ljubezen ima torej funkcijo vezivnega tkiva na prav »poseben« način.

Naše preference, okusi, nagnjenja, znanje, izkušnje ali vrednote, ki smo jih začeli bolj osebno razvijati. Prišli smo do bolj »razrahljanega« koncepta ljubezni, ki ni tako totalitarno pojmovan. Razvili smo različna pojmovanja in različne življenjske stile, ki ljudi postavljajo v različne vrste razmerij, ki jih sami izberejo in nato skupaj so-izoblikujejo. Počasi dojemamo, da ne obstaja en vsedoločujoč svetovni nazor ali koncept, ampak vedno soobstajajo različni koncepti.

Vsi ti koncepti, ki sem jih opisala v knjigi, še vedno soobstajajo, kajti ljudje živijo po različnih svetovnih nazorih. Aristotelov koncept ljubezni oziroma zakonske zveze, denimo, vzpostavlja analogijo z današnjim bolj biološkim pogledom. Ta pragmatično postavlja moškega in žensko kot komplementarno zvezo dveh, ki sta skupaj zato, da si olajšata življenje in družinsko življenje s tem, da si delo razdelita glede na spolne vloge. A iz ponujenih konceptov v knjigi vidimo, da je ljubezen lahko tudi več kot zgolj zakonska zveza dveh komplementarnih bitij, da lahko vključuje tudi veliko strasti, entuziazma, misterioznosti, ekstatičnosti.

Ker so ljubezenska razmerja neke vrste temeljna matrica za vse, tudi za to, kako in v katero smer se družba in država razvijata. Aristotel je na primer dejal, da je človek po naravi ustvarjen za življenje v dvoje in za družino, celo bolj kot za življenje v državljanski skupnosti. Nadalje tudi pravi, da nas izkušnja uči, da države temeljijo na vezeh prijateljstva, saj te rodijo slogo ter harmonijo v skupnosti in državi. Če so si ljudje prijatelji, ne pogrešajo pravičnosti, če pa so pravični, pogrešajo prijateljstvo. Najvišja stopnja pravičnosti pa nosi tudi značilnosti prijateljstva in ljubezni...