Podjetnost je ena od besed z največ odtenki, ki se raztezajo od prezira vrednega pohlepa do lastnosti zakonskega jarma vrednega življenjskega partnerja. Biti podjeten je imperativ, če nisi podjeten, ne spadaš v to družbo, v ta svet, v prihodnost, ki jo lastnoročno izbere evolucija. Če nisi podjeten, si ne zaslužiš vsakdanje skorjice kruha. Si socialno gnilo jajce, ki prosperira na račun družbe in za katero ves ostali podjetni svet upa, da je vsaj – jalovo. Je torej rešitev preprosto biti podjeten? Še zdaleč ne. Podjetnost je namreč samo korak od korupcije. Če si podjeten, si povzpetnež. Tajkun. Kriminalec.

Tako kot najslavnejši ujeti ubežnik ali Senada, ki je zaslužila preveč (!) denarja s črno magijo, ali tajkuni, ki niso pravočasno ugotovili, da so se pravila igre spremenila. Nenazadnje je podjetnost stala tudi javne uslužbence, za katere nas je še prejšnji teden skrbelo, kako sploh živijo s svojimi nizkimi mezdami in zakaj še niso odšli raje gojit manga na kakšen rajski otok, kjer bi jim bilo vsaj toplo. Skrbelo nas je, da bi bilo profesorje v obubožanem visokem šolstvu nemara treba dokapitalizirati, reprogramirati ali subvencionirati, ko gre vse skupaj rakom žvižgat. Potem so postali podjetni. Preveč.

Kriza je priložnost, obupanim mladim z zanko okrog vratu medtem kriči podjetna Evropa iz svojega milijardnega gradu v oblakih, plačanega z davkoplačevalskim denarjem. Treba je samo vreči trnek, malo posedeti in – hopla, iz ribnika neskončnih možnosti bo kot zlata ribica skočila ravno tista prava poslovna priložnost.

Tako kot milijoni mladih sem tudi sama pridno vrgla trnek in posedela ob ribniku. Svojo kariero zdaj krmarim po grenkem morju (domnevnega) samostojnega podjetništva. Se izgubljam v viharjih shizofrenosti. Živim dvojno življenje direktorice in zadnje v nizu kadrovske prehranjevalne verige, prekarke. Medtem ko me prva jaz prepričuje, naj brez opozorila spakirava kovčke in nenapovedano odjadrava v sončni zahod, ker pač lahko, me druga jaz sprašuje, ali smeva res odložiti pero, še preden možgani pregorijo. Direktorica bi iskala dodatne vire financiranja, vprašala Kickstarter za subvencioniranje takšnih ali drugačnih jajc, katerih izdelavo bi po direktorsko »autsorsala« na Kitajsko; prekarka si pozno v noč z glavobolom in sindromom zapestnega prehoda plete odejo, če bo morda kdaj treba »potegniti« v pisarni, ker se s trdim delom in vztrajnostjo pride povsod in zasluži veliko. Je to podjetnost?

Odšla bom gojit mango na rajski otok. Tam mi bo vsaj toplo.