Brskala sem po arhivu Inštituta za slovensko narodopisje, po domoznanskih zbirkah v knjižnicah, predvsem pa dokaj tesno sodelovala z Milkom Matičetovom, ki je bil naš največji zbiralec ljudskih pripovedi. Matičetov glavnine svojih pravljic še ni objavil, in ko sem jih transkribirala, sem našla kar nekaj takih, ki so se mi zdele zanimive in primerne za knjigo. Zajemala sem tudi iz zbirke z imenom Glasovi, ki jo ureja Marija Stanonik in ki leto za letom prinaša folklorne pripovedi, zapisane ali posnete v zadnjih petdesetih letih. Iskala sem po različnih lokalnih objavah in nekaj pripovedi tudi sama posnela – v Benečiji, na Tolminskem, v Kranjski Gori.
Koliko pravljic pa je zbral in naposled objavil Milko Matičetov? Kdo skrbi za njegovo zapuščino in za prepisovanje gradiva?Ne vemo natanko, koliko gradiva je zbral, ker je glavnina še vedno v rokopisih in na trakovih. Ocenjujemo, da gre za več kot 4000 enot. Včasih se mi zdi, da se premalo zavedamo, kako dragoceno je to. To je duhovno izročilo našega naroda in med njim so primerki res žlahtne govorjene besedne umetnosti. Zelo si želim, da bi se pomembnost Matičetovovega gradiva na različnih ravneh prepoznala in da bi se zanj našli tako denar kot primeren kader in delovna zagnanost. Živimo v nerodnih časih. Področja, ki se težje spravijo v okvir kakšnega hudo aktualnega projekta, stežka dobijo finančno podporo. Transkribiranje Matičetovovih pravljic ne bo prineslo česa presneto novega, zato pa bo poskrbelo za nekaj temeljnega. Zelo upam, da se bo naš Inštitut za slovensko narodopisje prej ali slej spet lahko mirno in predano ukvarjal tudi z urejanjem gradiva in da bo imel možnost k temu pritegniti tudi zunanje sodelavce.
Hkrati je zanimivo, da je Matičetov sam objavil razmeroma malo – po eni strani zato, ker se je res zelo intenzivno predajal terenu, po drugi pa tudi zaradi lastne zahtevnosti do pripovedi in do načina prirejanja. Tako najdemo v njegovi knjigi Zverinice iz Rezije šestdeset živalskih pravljic, posamezne pripovedi je objavil v Cicibanih, Pionirjih in Čebelicah, nekaj pa s komentarji v znanstvenih razpravah. Ob njegovi 90-letnici sem v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje pripravila prvo monografsko predstavitev enega od »njegovih« pravljičarjev; Anton Dremelj - Resnik je v knjigi predstavljen s celim repertoarjem in želimo si, da bi na tak način postopoma prišlo na dan vse Matičetovovo gradivo.
Kdo pa danes še pripoveduje? Kje je ta praksa še običajna ali celo pogosta?Pravljičarjev takih kapacitet, kot jih je srečeval Matičetov – torej takšnih, ki so pripovedovali čudežne pravljice tudi po več ur –, ne moremo več najti. Zbiralci, ki jih Marija Stanonik povezuje z zbirko Glasovi, dandanes na terenu večinoma najdejo krajše pripovedi – največkrat povedke in le redko pravljice. Da bi ljudski pripovedovalci lahko ohranjali svojo spretnost in repertoar, potrebujejo tako priložnosti za pripovedovanje kot poslušalce. Če tega ni, njihova sposobnost krni in zgodbe uhajajo iz spomina. Po drugi strani se prebuja sodobno pripovedovanje, ki se navadno odvija v okviru vnaprej najavljenih, organiziranih dogodkov. Vezivno tkivo vsakršnega pripovedovalskega dogodka pa so, seveda, govorjena beseda, dobra zgodba in sposobnost, da to zgodbo povemo prepričljivo.
Kakšno je razmerje med na terenu najdeno pravljico in njeno knjižno različico?Govorjeni jezik se ravna po nekoliko drugačnih zakonitostih kot knjižni. Drugačna je skladnja, pogosteje prihaja do ponavljanj besed, do izpustov, zarekov – in vse to ob doslednem prenosu v knjižni jezik lahko deluje moteče. Hkrati dober pripovedovalec govori tako, da je lepo prisluhniti zvoku njegovih narečnih besed in govornemu ritmu, ob knjiženju pa se te kvalitete rade izgubijo. Prirejevalcu je torej prepuščeno, kako bo tehtal med avtentičnostjo in lepoto. Milko Matičetov se je zavzemal za čim večjo avtentičnost. Odbiral je izvirnike, ki so bili gladko in sočno povedani, in jih precej samosvoje prenašal v knjižni jezik, z velikim posluhom za lepoto narečja in hkrati s pogumom odstopati od knjižne norme. Ob njegovih priredbah začutimo, kako je pravljica dejansko živela, so pa nekatere današnjim bralcem jezikovno precej tuje. Povsem drugače so se folklornih pripovedi lotevali prirejevalci iz devetnajstega stoletja, ki so radi literarizirali. To je včasih vodilo do razvlečenih in gostobesednih pravljic, kakršne med ljudmi niso živele nikoli.
Ker živimo hektična življenja, se zdi, da je pripovedovanje tudi nekakšen družbeni korektiv, saj nas uči koncentracije, posluha, postanka. Bi se strinjali s tem?Družbeni korektiv – to sta veliki besedi, raje govorim manj pompozno. Res pa v današnji razpršenosti gotovo marsikomu dobro dene početje, ki brez agresivnih dražljajev pritegne in hkrati prinese zbranost. Posebno pri otrocih se mi zdi pomembno, da njihovo koncentracijo negujemo, nam pa to tudi ni odveč. Glede vsebine pa – v pripovedno izročilo je vedno prihajalo tisto, kar je ljudi miselno in čustveno zaposlovalo, zato lahko vsebuje duhovito družbeno kritiko, opažanja iz družinskega življenja, opažanja osebnih iskanj, ugotovitve o človeških lastnostih in o različnih dogajanjih v družbi. Kot pripovedovalka te motive spoštujem kot nekaj, kar prihaja iz bogate kolektivne izkušnje, po drugi pa jih vendarle premišljujem glede na svoje sedanje poglede na življenje, svet, nase. Glede na to se odločam, kaj naj prinesem k današnji publiki in česa ne.