Na drugi strani sveta pa številni indikatorji nakazujejo, da se kitajsko gospodarstvo ohlaja hitreje, kot je bilo sprva misliti. Kitajska gospodarska rast upada in bo letos z muko dosegla »zgolj« sedem odstotkov, kar je najnižja raven v zadnjih 25 letih. Nadalje so upadli še delež investicij, industrijska proizvodnja in prodaja novih domov, upočasnila pa se je tudi potrošnja kot poslednja gonilna sila rasti, pri čemer je tamkajšnja raven inflacije dosegla 1,1 odstotka ter tako prebila petletno dno. Dodaten negativen učinek na drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu ustvarja tudi naraščajoč dolg (predvsem lokalnih oblasti). Od leta 2007 se je ta namreč povečal štirikrat in znaša 282 odstotkov kitajskega BDP. K temu gre dodati še številne primere sumov korupcije pri kitajskih lokalnih oblasteh in tudi okoljevarstveni problem smoga, ki znatno ogroža zdravje tamkajšnjih prebivalcev (te dni je izjemno popularen dokumentarec novinarke Chai Jing, ki obravnava prav to tematiko in ga je pred cenzuro videlo kar 200 milijonov Kitajcev). Kitajska je tako vstopila v prehodno fazo, ki je polna nevarnosti, hkrati pa ponuja priložnost, da si premier Li Kečjang povrne izgubljeno kredibilnost in tako ne postane kitajski Gorbačov, ki bi bil priča partijskemu zatonu. Na nedavnem zasedanju kitajskega ljudskega kongresa je premier že obljubil manjšo vlogo države in večji vpliv tržnih sil, srdit boj proti korupciji in vpeljavo ukrepov za zaščito okolja ter tudi večjo vlogo tujih vlagateljev, kitajska centralna banka pa je v preteklem tednu počasi in previdno znižala temeljno obrestno mero. Vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega znižanja obrestnih mer ter znižanja denarnih rezerv kitajskim bankam, kar bo spodbudilo posojilodajalno dejavnost tamkajšnjih bank.
Kitajski surovi kapitalizem skorajda nima več stičnih točk z marksističnimi idejami in komunistični ideali, ohranila so se le leninistična, enopartijska nagnjenja. Hkrati se zastavlja vprašanje, kako bi moderno gospodarstvo zmoglo na srednji rok delovati brez transparentnosti in demokratičnih načel. Slavoj Žižek je že govoril, da si mora Evropa prizadevati za vmesno pot med neizprosnim ameriškim neoliberalizmom in avtoritativnim azijskim kapitalizmom. Morda pa se je »kitajski sen« končal, še preden se je sploh dobro začel?