Lani smo si za cilj zadali učenje. Prehod z enega na drug avtomobil je velik, pravijo, da potrebuješ tri sezone, da postaneš pravi relijski voznik, jaz sem se z dirkalnim športom začel ukvarjati šele pred petimi leti. Prej sem bil navdušen nogometaš, a me je poškodba prisilila, da sem nehal igrati, potem pa sem prišel do dirkalnega yuga, ki je Marjanu Nagodetu stal v garaži. In se je začelo zares. Tako se lotevamo stvari, ne želimo prehitro in preveč. Kot kaže, ta recept deluje. Lani sem se res učil in privajal dirkalnika, zato sem nad rezultati, tretjim mestom v slovenskem državnem prvenstvu, kar presenečen. Šlo nam je bolje, kot smo sami pričakovali. Z dirkalnikom sem se hitro spoprijateljil, celo okolje mi ustreza, vse je tako, kot si v tem trenutku želim.
Vaš oče je pomemben del ekipe; kako je delati z očetom, je lažje ali težje?Vsaka taka stvar ima svoje pozitivne in negativne strani. Seveda prihaja do sporov, a po drugi strani smo vsi res v tem športu, iščemo vedno nove rešitve, zavedamo se, da če nič ne daš, tudi ne moreš nič dobiti. Ko smo začeli, smo bili tarča posmeha pri nekaterih drugih udeležencih, ker da imamo veliko denarja in si lahko vse privoščimo. A če bi vedeli, kaj vse stoji za tem, bi mogoče drugače govorili. Žal je pri nas še vedno toliko nevoščljivosti, privoščljivosti, zlobni jeziki so povsod. A se ne pustimo motiti, delamo po svoje, imamo dobre partnerje, delamo resno, s profesionalnimi ljudmi. In rezultati nam dajejo prav.
Imate lastno družinsko podjetje, tako da ste lahko zaposleni tudi 24 ur na dan.Seveda, oče, mama in nekateri partnerji so podjetje postavili na noge tako rekoč iz nič. Vsi delamo, ker vemo, da podjetje ne sme trpeti zaradi relija. Imamo 40 zaposlenih, za njih vodstvo podjetja odgovarja. Smo kot velika družina in na to smo ponosni. Če kdaj kaj ne bo šlo po načrtih, se bom prej odpovedal reliju, kot da bi se to poznalo podjetju. Tudi ne bi imel moči in obraza, da bi se recimo šel dirke, ljudje pa ne bi dobivali plač. Rad bi dirkal še deset let, lahko pa je jutri vsega konec.
Kakšni so torej načrti za prihajajočo sezono?Lani smo se učili, letos se želimo vmešavati v sam boj za naslov prvaka. Lani je bil preskok res velik, letos se bomo lahko osredotočali na podrobnosti. Odpeljali bomo kar nekaj relijev, tako v Sloveniji kot v pokalu Mitropa in v Italiji. Imamo res dober dirkalnik, z veliko potenciala, ki ga moram s pridom izkoristiti. To smo dolžni navijačem in tudi sponzorjem. Brez njih ne bi bilo nič, reli je pač drag šport. Poleg vsega si želimo eno dirko odpeljati tudi na reliju za svetovno prvenstvo. To smo hoteli že lani, a so nam svetovali, naj še malo počakamo, ker je to velik logistični zalogaj. In ker se stvari lotevam po korakih, smo ta nasvet ubogali. Želja ostane, a vemo, da z glavo ne moremo skozi zid.
Glede na to, da ste začeli nastopati na dirkah šele leta 2010, ste v tem času dosegli veliko. Kako vam je to uspelo?Kot sem dejal, imamo prave ljudi pa pravih mestih. Dobro se dopolnjujemo, ostajamo realni, delamo po najboljših močeh in skušamo biti tisti, ki bi mogoče kdaj lahko bili zgled drugim. V tem športu je tako, da veliko ljudi samo nekaj hoče, dali pa bi malo ali nič. Mi pa želimo biti drugačni, taki, kot so relijski vozniki recimo v drugih dirkaško razvitih državah. Poglejte primer, dobili smo pismo gospe, ki je prosila, da bi se njen mož za rojstni dan zapeljal s pravim dirkalnikom. Povedala je, da je poslala pismo na veliko naslovov, pa ji niso niti odgovorili. Mi v ekipi pa si štejemo v čast, da lahko nekomu tako polepšamo dan.