To se mi včasih ni dogajalo. Začelo se je v Saalbachu po svetovnem prvenstvu. Prevzelo me je, ker so do mene pristopili Avstrijci, ki imajo radi smučanje, zato poznajo veliko tekmovalcev. Moral sem dati precej podpisov. Takrat sem si rekel, da je tako pač v Avstriji, v Sloveniji pa ne. Potem sem prišel v Kranjsko Goro in lahko rečem, da se tolikokrat še nisem podpisal, kot sem se danes.
To je velika sprememba v primerjavi z lanskim letom. Nekaj bistvenega se je moralo spremeniti.Sam pri sebi nisem spremenil nič velikega. Kaže pa, da se rezultati, ki so mi uspeli v tej sezoni, odražajo na ta način. Veseli me, da se ljudje še vedno zanimajo za ta šport, da so prišli navijat za nas. Upam, da so se zabavali, čeprav jih danes z dosežki nismo razveselili. Ampak vseeno se mi zdi, da je bila prireditev super. Tudi vzdušje je bilo odlično.
Ste prepoznavni zaradi rezultatov ali bolj zaradi svojih medijskih nastopov?Ne vem. Najraje bi videl, da bi bil prepoznaven zaradi rezultatov. Ampak če se zdijo moji nastopi poslušalcem in gledalcem zanimivi, me tudi to veseli. Moja prioriteta je šport in športni uspehi. Je pa dejstvo, da se ljudje radi zabavajo. V intervjujih skušam biti čim bolj zanimiv.
Se pripravite na odgovore?Ne. Včasih se spomnim na kakšno stvar, ki bi jo lahko povedal. Vedno ne rečem tistega, kar imam v glavi. Od poteka pogovora je odvisno, ali se spomnim kašne zgodbice.
Vam je blizu spontanost?Nanjo se ne zanašam ves čas. Dostikrat se na instinkt. Toda stvari nočem prepuščati naključju. Skušam si čim bolje zamisliti, kako bi odpeljal vsak ovinek, zato precej časa porabim na ogledu proge. Vsega pa ne moreš naštudirati. Podobno kot v življenju tudi v smučanju ne gre vse po načrtih in se moraš prilagoditi. Takrat uporabim instinkt in spontanost.
Ste v tem dobri?Skušam biti. Odvisno od počutja. Če si zbran, ti lahko to bolje uspeva. Če se mi ne uspe tako dobro zbrati in pripraviti na nastop, pa preveč razmišljam med smučanjem, kar pa ni vedno v redu. A včasih bi pa moral več razmišljati. Takrat, ko mi trenerji očitajo, da sem izbral drugo linijo, kot so mi svetovali.
Trenerjev ne poslušate?Jih. Prepričan sem, da mi povedo tisto, kar mislijo, da je najbolje zame. Včasih pridem v situacijo, ko hočem kaj nadoknaditi. Takrat vključim ta instinkt, ki me premami, da naredim po svoje. Priznam, da sem včasih svojeglav.
Kako se odraža vaša svojeglavost?Ne vem, ali je naslednji primer dober. Zelo mi je bilo žal za napako v superveleslalomu v Beaver Creeku na decembrski tekmi za svetovni pokal. Do tiste tekme v superveleslalomu nisem bil nikoli uvrščen med najboljših 30. Do zadnjega vmesnega časa sem bil na 20. mestu. Potem je prišel ovinek v radiusu iz za njim skok. Trenerji so mi rekli, da moram tam smučati malo bolj okoli vrat, jaz pa sem bil toliko trmoglav, da sem izbral bolj direktno linijo. Vrglo me je v zrak in iz smeri. Na koncu sem bil 34.
Kako se kaže vaša svojeglavost zunaj smučanja?Ne vem, ali dobro vidim, ampak sam sebe ne vidim kot svojeglavega. Razmišljam pa s svojo glavo. Lahko bi vprašali moje trenerje ali tiste, ki pravijo, da sem svojeglav, v čem se to najbolj odraža. Kaže, da nimamo enakega mnenja o tem, kakšen sem.
Kako je bilo, ko so govorili, da smučate kot eksot? Tudi takrat ste zabavali ljudi.S tem nisem jaz zabaval ljudi, ampak mediji. Čeprav ne vem, ali sem si to zaslužil. Saj ste videli, kako je potekala ta sezona. V Lake Louisu sem bil predzadnji na prvem smuku, v Kitzbühlu pa sem s 14. mestom dosegel svojo najboljšo uvrstitev. Če si eksot, težko z zadnjega mesta skočiš na prvo. Ker eksot verjetno nima tega potenciala. Če niso videli mojega potenciala, ne glede na to, da sem bil na kakšni tekmi slabo uvrščen, niso zabavali ljudstva, ampak so ga zavajali.
Ste to razumeli kot norčevanje?Zagotovo mi ni všeč, če tako govorijo o meni. Priznam, da si takrat verjetno nisem zaslužil pohvale. Ampak sem na nekaterih naslednjih tekmah dokazal, da so se mogoče motili. Rajši ljudi zabavam kot dober smučar kot pa kot eksot.
Se vam zdi proračun slovenske alpske reprezentance eksotičen?Ja. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker to ni v moji domeni. Lahko vam pa povem, da mi ni všeč, ker moramo tekmovalci prispevati denar. Smučanje ni moj hobi. Ne morem si privoščiti, da bi mi to predstavljalo le zabavo. Če se vam zdi naš proračun zabaven, meni ni. Saj z njim ne hodimo na eksotične počitnice, ampak treniramo in trdo delamo.
Bi lahko rekli, da z eksotičnim proračunom dosegate neeksotične rezultate?Ne glede na to, kakšna je finančna situacija, smo dokazali, da smo lahko konkurenčni. To je plod načrtnega dela celotne ekipe, ki je v tej sezoni dobro delovala. To smo dokazali, ker smo se kosali z državami, ki imajo več stvari kot mi.
Kaj vam manjka glede pogojev za trening?Moj serviser mora skrbeti za smuči treh tekmovalcev, Marcel Hirscher pa ima sam dva. To je velika razlika. Avstrijci ali Francozi na tekmovališče pridejo z desetimi trenerji, mi z dvema, ki morata pokriti celo progo. Na tekme hodimo brez fizioterapevta. Pred sezono sem moral zbrati denar, da sploh lahko treniram z reprezentanco in tekmujem za Slovenijo. Z vsem tem se drugim ni treba obremenjevati.
Koliko ste prispevali iz lastnega žepa?Tri tisoč evrov po pogodbi, letalsko vozovnico za trening v Čilu sem si moral kupiti sam, pa še med sezono je bilo nekaj stroškov. Vse skupaj je zneslo približno pet tisoč evrov. Glede na moje prihodke je to precejšnji znesek.
Kdo vam pomaga? Starši?Starši so mi vedno pomagali. Zdaj imam to srečo, da me sponzorira Petrol. Zato si smučanje sploh lahko privoščim. To je moja služba, hočem biti profesionalec. Če hočem biti profesionalec, pa moram nekaj od tega imeti. Redko kdo si plačuje, da hodi v službo.
Kaj ni to absurdno? Kot bi si moral novinar sam plačati, da poroča.Tako je. Dobro ste se postavili v našo vlogo. Veseli me, da razmišljate o tem. Veselilo bi me tudi, če bi o tem razmišljali tudi nekateri drugi. Ne poznam nikogar, ki bi si plačeval, da bi hodil v službo. Mi smo edini primerek, neka svoja vrsta.
Kako pa je z organizacijo? Ilka Štuhec je rekla, da ji po vrnitvi iz Severne Amerike teden dni ni nihče povedal, kdaj je naslednji trening.Glavni trener Peter Pen me je ves čas obveščal o načrtu treningov, ki ga je naredil za več mesecev vnaprej. Zelo sem zadovoljen s tem, kar smo letos delali. Tudi na tem področju smo naredili korak naprej. Nismo le tekmovalci v težkem položaju, ampak tudi trenerji in serviserji. Vsi smo se morali zelo truditi, opravljati določene stvari, ki jih posamezniki v drugih reprezentancah ne počnejo. Velikokrat smo uspeli kot David proti Goljatu.
Že veste, kdo bo delal z vami po koncu sezone svetovnega pokala?Peter Pen bo z nami do konca sezone. Za naslednjo sezono pa ne vem, kajti trenerji so dobili odpovedi. To je žalostno, kajti delo smo zastavili dolgoročno. Lepo bi bilo, če bi lahko nadaljevali na zastavljeni poti. Letos smo zgradili temelje. Še pomembneje je, da v tem ritmu nadaljujemo. Ni dobro, ker za dva meseca vnaprej ne vem, ali bom šel na priprave in s kom bom šel. Vem pa, da bom do konca sezone deloval v okviru te ekipe. To mi daje neki mir. Dlje v prihodnost pa še ne pogledujem. Upam, da bodo imeli na zvezi razumevanje in da se bo vse uredilo.
So sponzorji kaj jezni, ker na puloverju nosite značko Nogometnega kluba Maribor?Jeze še nihče ni pokazal. Ne vem, zakaj bi bili jezni. Pravilo na smučarski zvezi je, da tekmovalčev sponzor ne sme biti konkurenčen sponzorjem zveze. Noben nogometni klub ne sponzorira smučarske zveze, zato ne bi smelo biti zamere.
So vam iz mariborskega kluba poslali zahvalo, ker jih promovirate?Ne. Sem pa srečal igralce na podelitvi nagrad za najboljše športnike Maribora. Veselilo me je, ker so me poznali.
Kaj so vam povedali?Čestitali so mi.
Ste s kakšnim od nogometašev prijatelj?Nisem navezal kakšnih posebnih stikov. Se pa poznava z Marcosom Tavaresom. Pa tudi z Jasminom Handanovićem. Moja mama je učiteljica v osnovni šoli in uči njegove otroke. Značko imam, ker je nogometna zgodba ena redkih lepih v Mariboru. Daje nam ponos, celo mesto se veseli. Maribor je moj klub. Veseli me, če tudi oni navijajo zame.
Ste igrali nogomet?Sem, za NK Radvanje, kjer sem doma. Tri leta sem igral. Še vedno bi ga igral, ampak je nevarnost poškodb prevelika. Nogomet bi rad igral sploh, ko vidim...
Koliko zaslužijo nogometaši...Ja, ja. (Smeh.) Smučarskih zaslužkov z nogometnimi ne moreš primerjati. Ampak ne bom se kar tako predal. Tudi NK Maribor ni bil vedno v najboljšem položaju. Ampak so se stvari obrnile in zdaj so gospodje. Vsi skupaj se trudimo, da bi se alpsko smučanje vrnilo na poti, na katerih je bilo pred časom. Mogoče sem zdaj celo v takšni vlogi, da je tudi od mene kaj odvisno. To mi predstavlja izziv in odgovornost. Če bomo stopili skupaj, nam z nekaj sreče in božje pomoči lahko uspe.
Božja pomoč je pomembna?Brez tega je pa res težko. Na to se zanašam.
Sta se o tem pogovarjala s Tavaresom?Ne. Bi se pa res lahko. Dobro idejo ste mi dali. Ko ga naslednjič vidim, ga moram povprašati. Kolikor vem, je bil tudi on v težkem položaju, pa se je pobral. Nekaj je na tem.
Vam vera veliko pomeni?Ne sramujem se, da sem veren. O podrobnostih ne bom razglabljal, kajti to je stvar vsakega posameznika. Meni to veliko pomeni. Na tak način se skušam vesti, tudi šport je precej povezan s tem. Saj vidite, da je življenje velikokrat negotovo. Verjamem, da za uspeh potrebuješ pomoč višjih sil. Zato mislim, da ni vse odvisno od mojega znanja, ampak tud od sreče, še posebno, ker so v smučanju razlike med tekmovalci majhne. Zelo sem hvaležen, da mi je uspela takšna sezona.