Ko sem nastopila mandat, se razsežnosti izzivov na področju avtorskega prava in pogojev delovanja kreativnih industrij nisem zavedala. Prišla sem do nekakšne točke absurda, od katere ne morem in ne znam več naprej. Zakaj država ni sposobna dojeti, da zakon o avtorski in sorodnih pravicah določa le ekonomske parametre kreiranja in uporabe avtorske pravice ter da ni in ne more biti glavno orodje kulturne politike države? Glavnina problemov, ki jih izpostavljajo na področju kreativnih industrij, je rešljiva s pravo politiko na področju kulture, jasno definiranim javnim interesom ter aktivnim sodelovanjem združenj avtorjev z založbami, producenti in medijskimi hišami. Sprašujem se, zakaj se ne moremo in ne znamo strokovno opredeljevati do problemov na področju kolektivnega upravljanja, ko želimo spremeniti zakon. Verjetno je čas, da si vsi skupaj priznamo, da je področje kolektivnega upravljanja postalo zgolj in izključno politično vprašanje.
Zakaj je politika tako močno vpeta v področje, o katerem se v javnosti skorajda ne govori?Politika je na žalost premalo vpeta v resnično pomembna področja intelektualne lastnine in mnogo preveč v vprašanja, povezana s kolektivnimi organizacijami. Frekvenca zamenjav in odstopov direktorjev urada je dober kazalnik vmešavanja politike v to področje. Intelektualna lastnina kot taka ni del državnih, predvsem kulturnih in gospodarskih strategij. Pravih tem se ne odpira, politika se vselej ustavi pri kolektivnemu upravljanju. Zakaj se ne ustavi pri piratstvu? Zakaj so zahteve po preglednejšem in učinkovitejšem poslovanju kolektivnih organizacij tako zanimive za politiko? Odgovora ne poznam. To je tudi eden od razlogov, zakaj odhajam. To, da avtorska pravica ostane ekonomska spodbuda za ustvarjanje, bi moralo biti v javnem interesu. Pravice intelektualne lastnine bodo samo toliko smiselne in učinkovite, kolikor bo dobra infrastruktura, ki te pravice podpira. In kolektivne organizacije so ključna infrastruktura na tem področju. Delovati bi morale v vlogi učinkovitega ekonomskega posrednika, ki v imenu in za račun avtorjev pobira avtorska nadomestila od uporabnikov in jih deli naprej. Pri nas pa postajajo države znotraj države.
Ampak povezave med kolektivnimi organizacijami in politiko so tesne tudi drugod po svetu...Evropska komisija je ob pripravi direktive o kolektivnem upravljanju poročala o milijardah evrov zbranega denarja, ki ga upravljajo kolektivne organizacije. Ni pa nujno, da večina teh sredstev pride do končnih upravičencev. Strinjam se z nasprotniki novele zakona, da je celoten sistem zabavne industrije monopolen. Obvladujejo ga velike multinacionalke, ki so hkrati založniki, mediji, distributerji vsebin... Hollywood je na primer drugi največji lobist v ameriškem kongresu. Lobiranje je zakonita zadeva, mora pa obstajati tudi kultura dialoga. Poglejte, kaj se dogaja pri nas. Drži, da v kapitalizmu velike ribe pojedo male, ampak nasprotniki osnutka zakona trdijo, da lahko zahteva po preglednejšem in učinkovitejšem poslovanju kolektivnih organizacij vpliva na slovenski nacionalni interes. Tega ne razumem. Področje avtorske zakonodaje je strokovno in kompleksno, tukaj ni prostora za pavšale.
Nekateri glasbeniki, predsedniki in direktorji kolektivnih organizacij so obiskali poslance, še preden je bil zakon sploh v javni obravnavi. Kako razumete take odnose?Urbanih legend je veliko. Tudi KPK je že preiskoval te zadeve. Dejstvo je, da smo tudi sami pri nadzoru kolektivnih organizacij ugotovili pomembne pomanjkljivosti. Kršitve je ugotovila tudi agencija za varstvo konkurence. To so resne stvari. Zakaj se do njih ne opredeljujemo? Če imate sistem obveznega kolektivnega upravljanja, je javni interes očiten – treba je zaščititi manjšino, šibkejšo stran. Govorimo o množici avtorjev, ki nimajo denarja za odvetniške storitve, da bi se borili s temi malimi »državami«. Zato je vloga države na tem področju tako pomembna. S spremembo zakona želimo kolektivne organizacije narediti preglednejše. Tudi sami imamo namreč velike težave, ko s pomočjo revizorjev prebiramo njihova finančna poročila. Številke se ne ujemajo, zadeve so nelogične.
Kakšni so zaslužki vodstev kolektivnih organizacij?Urad teh podatkov nima, tudi letna poročila kolektivnih organizacij jih ne prikažejo. Sodeč po letnem poročilu Sazasa zaposlenih tam sploh nimajo. Tudi podrobnih informacij o tem, na kakšen način za kolektivne organizacije razne d.o.o. opravljajo administrativno-tehnične storitve, ne poznamo.
Vam pa nasprotniki spremembe zakona očitajo, da bi urad postal premočan, če bi lahko postavljal izredne uprave kolektivnih organizacij. Vpliv politike bi se s tem povečal...To je izredni ukrep, če bi bile ugotovljene hude kršitve. Trenutno v postopkih nadzora ne moremo vedno priti do poslovne dokumentacije organizacij; internih nadzorov, ki bi jih sprožili imetniki pravic, pa ni. Naš cilj je zgolj zagotovitev pogojev, po katerih bi morali kolektivne organizacije voditi skrbni in odgovorni ljudje. Njihove skupščine so sedaj slabo obiskane, pravice pa so pisane za budne. Profesor s pravne fakultete pravi, da je pravo vedno interesno, zaradi tega so takšni tudi zakoni. S tem se ne strinjam povsem. Vsak interes je legitimen, vendar zakone piše država, ki poskuša različne interese uravnotežiti. Ne moremo imeti zakona, s katerim bi bila zadovoljna samo vodstva kolektivnih organizacij. Avtorskopravni sistem je trikotnik med imetnikom pravice (avtorjem), uporabnikom pravic in javnim interesom.
Nekateri glasbeniki, ki so nezadovoljni z delovanjem kolektivnih organizacij, pravijo, da se preglednost poslovanja z novim zakonom ne bo povečala, poudarjajo pa tudi moč velikih uporabnikov pravic.V zakonu je, na primer, tudi določilo, po katerem lahko ena desetina članstva kolektivne organizacije ali 100 članov zahteva izredno revizijo. In ta revizija se mora opraviti na stroške organizacije.
Koliko pa so v tej zgodbi vplivni uporabniki pravic? Se pravi trgovci, mediji, kabelski operaterji...So močni, organizirani in imajo finančna sredstva. A obiskal me ni še noben uporabnik. Neplačevanje in nespoštovanje intelektualne lastnine je res velik problem. Avtor je v teh razmerjih vselej šibkejša stranka. Se pa mora zavedati svojih pravic. Če Radiotelevizija Slovenija ne plačuje nadomestil, ima Sazas vso pravico, da prepove uporabo del. To je največja pravica, ki ti jo zakon lahko da. Ali gostinski, frizerski in preostali lokali plačujejo nadomestila, preverja tudi tržni inšpektorat.
Zakaj morajo frizerski saloni plačevati nadomestilo tudi za uporabo del s področja književnosti in znanosti?Ta vprašanja niso stvar urada. Obstajajo tudi radijske postaje, kjer literarnih del ne uporabljajo. O tarifah in pogojih, kaj se šteje kot uporaba varovanega dela, se morata dogovoriti reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija.
Pred kratkim je Andrej Čuš v poslanskem vprašanju za gospodarskega ministra omenjal vaše družinske in prijateljske povezave na zavodu AIPA.Dejstvo, da je moj mož filmski producent, ni imelo nikakršnega vpliva, da sem bila imenovana na to mesto, prav tako ni imelo vpliva na postopke nadzora nad kolektivnimi organizacijami. Na zavodu AIPA na primer pravijo, da občutijo od urada čezmerno upravno nadlegovanje. Zadeve, o katerih me sprašujete, je zaradi prijave obravnavala tudi KPK. Ker pa nisem funkcionarka, ampak uradnica na položaju, so zadevo predali ministrstvu za gospodarstvo. Po predložitvi dokumentacije in po ustnih pojasnilih ta konflikt interesov ni bil izkazan. Ko govorimo o pritiskih, moramo vedeti, da gre za blažje in bolj grobe. Prejeli smo veliko anonimnih pisem oseb, ki jih spletni brskalniki ne najdejo. Sazas me je med drugim prijavil inšpektoratu za kulturo, ker sem imela elektronsko obvestilo, da sem odsotna, napisano v angleškem jeziku. Kar koli narediš na tem uradu, nekomu ne bo prav.