Pred dobrim mesecem bi James Joyce, avtor Uliksesa, Dublinčanov in Finneganovega bdenja, praznoval 133. rojstni dan (umrl je leta 1941). Z irskim pisateljskim velikanom, ki v nasprotju s svojimi rojaki Yeatsom, Shawom in Beckettom nikoli ni prejel Nobelove nagrade, smo se skoraj vsi srečali ob vsaj dveh priložnostih. Kdor denimo med čakanjem na vlak postopa po ljubljanski železniški postaji, lahko z nekaj pozornega raziskovanja na prvem peronu ugleda spominsko obeležje, posvečeno Joyceu. Leta 2003 ga je oblikoval kipar Jakov Brdar, postavljeno pa je bilo v spomin na noč, ki sta jo leta 1904 Joyce in njegova žena Nora prebedela v Ljubljani, potem ko sta na poti v Trst pomotoma prehitro izstopila iz vlaka.
In zagotovo ga ni bilo mogoče zaobiti v srednji šoli ob prebiranju Uliksesa in spoznavanju značilnosti modernega romana. Mollyjin notranji monolog in tok zavesti ostajata trdno zapisana v kolektivnem spominu generacij šolarjev, ki so bile nad šolskimi seznami za literaturo neprikrito zdolgočasene, modernistični postopki pa so zbudili v njih vsaj nekaj radovednosti, a tudi pustili vtis, da gre denimo v Joyceovem opusu zgolj za nerazumljivo prebijanje čez poglavja, ki niso niti malo zabavna. Če bi mladini Joycea predstavili že v otroških letih, bi ugotovili, da je bil irski avtor, ki menda ni maral psov, oboževal pa je mačke, vse prej kot brez smisla za humor.
Joyce kot otroški pisatelj
Manj znano je, da obsega Joyceov opus tudi drobec literature za otroke. Leta 2007 je bila v slovenščino prevedena otroška knjižica Maček in vrag, ki jo je pisatelj napisal za svojega vnuka. A to še ni vse. Leta 1936 je Joyce štiriletnemu vnučku Stephenu, ki je takrat živel v Franciji, poslal čokoladno presenečenje – majhno muco, napolnjeno s sladkarijami. In le nekaj tednov kasneje, ko je bil avtor na Danskem, je sledilo novo darilce, tokrat pismo, ki se je začelo: »Žal! Ne morem ti poslati kopenhagenske mačke, ker v Kopenhagnu ni mačk.« Kar seveda ne drži povsem.
Takšen je torej uvod v kratko mačjo zgodbico, pozneje poimenovano Mačke iz Kopenhagna, ki govori o danski prestolnici, kjer ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Če bodo mlajši bralci uživali predvsem v mačjih dogodivščinah, bodo starejši tekst brali kot kritično protirežimsko besedilo, ki mu ne manjka šal na račun debelih mačk, ki ves ljubi dan kadijo in pijejo kislo mleko (»čeprav ga ni mačka, ki bi se ga kdaj dotaknil!«). Slikanica je bila v avtorjevi domovini objavljena leta 2012, irska založnica Anastasia Herbert pa je objavo pospremila z besedami, da gre za presenetljivo literarno odkritje, »ki odraža pisateljevo vedrejšo plat in njegov humor, ki bi ga nemara lahko smatrali za malo čudaškega, celo absurdnega«.
Sporne avtorske pravice
A irska založba Ithys Press, ki je Joyceovo pismo objavila v bibliofilski izdaji in omejeni nakladi 200 izvodov – posamezen je stal od 300 do 1200 evrov –, se je znašla v sporu z lastniki pisateljevih avtorskih pravic. Drži, da zakonodaja v večini držav določa, da so pravice za literarno delo proste 70 let po avtorjevi smrti, v Joyceovem primeru so torej potekle 1. januarja 2012. A Joyceov sklad v Zürichu se je skliceval na to, da sprostitev pravic v javno dobro ne velja za še neobjavljena dela. »Izdali so drago bibliofilsko edicijo za zbiratelje, v Ameriki pa je bila knjiga izdana v komercialne namene. Še vedno naivno verjamemo, da bi morali imeti kot lastniki avtorskih pravic pri tem nekaj besede,« je še lansko poletje zatrjeval Fritz Senn, ustanovitelj sklada.
No, do tožbe na sodišču vendarle ni prišlo, Herbertova je razložila, da je pravni status Mačk iz Kopenhagna urejen, vse poskuse Joyceove fundacije, da bi objavo preprečili, pa je označila kot nezakonite in moralno sporne. »Knjiga ni bila izdana v komercialne namene, ampak gre za poklon drugačnemu Joyceu, družinskemu človeku in dedku, ki je bil tako dober pripovednik kot njegov oče John Stanislaus,« je dodala ob prvi izdaji knjižice.
Odraz mačje svobodomiselnosti
Originalna irska slikanica je opremljena z imenitnimi črno-belimi ilustracijami Caseyja Sorrowa, posebej za to priložnost pa je tipograf Michael Caine izdelal, pravzaprav ročno oblikoval črke za kopenhagenske mačke. Ena tipografija tako deluje ukazovalno, druga avtoritativno, tretja poučevalno, razlaga umetnik. »Mislim, da je Joyce skrivaj sovražil vse vrste nadzora, cenzure in upravljanja v vseh pojavnih oblikah, zato sem take črke uporabil v primerih, ko je avtor pripovedoval, kako nekdo neki drugi osebi daje navodila o tem, kaj je prav. Dopustil sem, da postane Joyceovo besedilo vrsta tipografskih skic. To se mi je zdelo upravičeno, saj si lahko v primeru otroške literature dovolimo nekaj igrivosti,« opiše del tipografskega procesa Caine.
Kot pojasnjujejo na založbi Totaliteta, ki je prevod Mačk iz Kopenhagna (zanj je poskrbel Luka Novak) objavila pred nedavnim, slovenska izdaja po formatu in obliki sledi ameriški, ki je prirejena za širši trg. Za tipski font v njej je poskrbel oblikovalec Primož Pislak in ga likovno obdelal, da se bolj ujema z originalnim, ki odraža svobodomiselnost, liberalnost in anarhičnost danskih mačk, ki jih ne nadzorujejo državni organi, pač pa so si ustvarile nekakšno lokalno samoupravo, kar je, kot pravijo na založbi, tudi bistvo anarhije. »Nam je ilustrator Casey Sorrow posebej za slovensko izdajo prijazno odstopil mačka, ki na zadnji platnici bere Uliksesa, ki je bil sicer narisan samo za ameriško izdajo, tako da smo lahko vključili tudi tega, ki ga v irski izdaji ni,« se še pohvalijo.
