Raznovrstna glasba članov AACM nas ni obšla, predvsem po zaslugi pozornih urednikov ljubljanskega Radia Študent in prirediteljev pretežno jazzovskih koncertov, čeprav je ta vznemirljiva, eksperimentiranju naklonjena glasba vedno uhajala iz jazza in se pritajeno vračala vanj. Zmerom je zajemala iz več virov hkrati, iz popularnih oblik, jazza, komponirane glasbe, in jih medsebojno artikulirala. Imena glasbenikov, ki smo jih videli, v svetu glasbe nekaj pomenijo: Anthony Braxton, Henry Threadgill, Roscoe Mitchell, Abrams, Lester Bowie, Amina Claudine Myers, Leo Smith, Chico Freeman, Ethnic Heritage Ensemble, George Lewis, Jeff Parker, Jack De Johnette, Ernest Dawkins, Fred Anderson in na koncu tega nepopolnega seznama kakopak edinstveni The Art Ensemble of Chicago, spektakularni kolektiv petih izjemnih glasbenikov (Bowie, Mitchell, Joseph Jarman, Don Moye, Malachi Favors), ki je zame ena najpomembnejših glasbenih skupin druge polovice 20. stoletja ne glede na glasbeno polje ali zvrst. Dodajmo vsaj še Leroya Jenkinsa, Nicole Mitchell, Steva McCalla, Matano Roberts in Tomeko Reid. Nekateri so nas že zapustili.
Chicago je bil sredi šestdesetih let nemirno socialno in kulturno mesto-topilnica. Prvotni člani AACM so bili potomci prvega vala črnskih delavskih priseljencev z ameriškega juga. Med njimi je prevladovalo občutenje izgube doma in občutka neodvisnosti. Življenjske zgodbe članov AACM in zgodovina kolektiva izpričujejo razliko med Chicagom in New Yorkom. Eksperimentalne, jazzovske in avantgardne glasbene scene v New Yorku so bile zvečine socialno in rasno integrirane, kar ni veljalo za Chicago, ki je bil rasno in razredno globoko razdeljeno mesto, tudi v glasbi. Večina članov AACM je prve glasbene korake naredila v srednješolskih orkestrih, toda resnični začetki creative music (kar so posebej poudarjali in ostro zavračali rasno zaznamovano etiketo jazz) in njenega učenja so temeljili na močni črnski tradiciji samoizobraževanja, ki je v učenju jazza in glasbe nasploh prevladovala vsaj do sedemdesetih let, ko so se v glasbene šole ob podpori državnih štipendij začeli vpisovati črnski glasbeniki iz delavskih družin.
Glasbeno samoizobraževanje in učenje je bilo individualizirano, ampak hkrati je bilo tudi del širše kolektivne zavesti. AACM je zrasel iz Abramsovega pedagoškega modela Experimental Banda. Bil je kolektivna, skupnostna strategija, kakršne so v ameriški družbi v 20. stoletju oblikovali številni črnski ustvarjalci, gledališčniki, plesalci in zlasti glasbeniki. Eden od ključnih ekonomskih motivov zanj je bil zaton jazzovske klubske mreže v črnskem predelu Chicaga v času gospodarske krize. Koncerti, ki jih je v različnih prostorih organiziral AACM, niso bili le alternativa klubom, marveč nov način predstavljanja nove muzike. Iz devetih točk ustanovne listine AACM je jasno, kakšni so bili njegovi širši ustvarjalni, pedagoški, socialni in kulturni cilji: kultiviranje mladih glasbenikov na rednih glasbenih delavnicah, poveličevanje kreativnosti, omogočanje virov za zaposlitve, izgrajevanje visokih moralnih standardov in skrb za izboljšanje javne podobe kreativnih glasbenikov, povečanje spoštovanja med ustvarjalci in glasbenimi posredniki, ohranjanje tradicije omikanih glasbenikov, spodbujanje duhovne rasti ustvarjalcev na javnih prireditvah.
Med razmeroma strogimi organizacijskimi pravili za člane izstopata dve. Prvo zadeva redoljubnost glasbenikov v zvezi s prihodom na kraj koncertov in točnostjo začenjanja koncertov. Drugo je izrecno sindikalistično in določa zagotovljeno plačilo vsem nastopajočim po veljavnem sindikalnem ceniku, odvisno od prizorišča. Dosledno so se držali osnovne Abramsove zapovedi: na vajah, delavnicah in koncertih vsi igrajo skladbe vseh ne glede na staž ali status. Komponirali so, improvizirali, kombinirali oboje, izmojstrili notne in grafične zapise skladb in njihovo interpretacijo, osebni »sound« na glasbilih, ob prvi generaciji free jazzarjev so črpali tudi iz lastnih praks, saj so muzicirali v bluesovskih, gospelovskih, soulovskih bendih.
AACM ima poteze gibanja, šole, formalnega združenja in sindikalne organizacije. Ena veja je v domačem Chicagu, kjer prevladuje osnovna socialna in pedagoško skupnostna dejavnost, druga v New Yorku, kamor se je v sedemdesetih letih zaradi ekonomskih razlogov preselila glavnina mednarodno uveljavljenih glasbenikov. Med njima je prihajalo tudi do trenj in zamer. Leta 2008 je pozavnist George Lewis izdal obsežno zgodovino AACM, A Power Stronger Than Itself: The AACM and American Experimental Music, delo, ki je polemični poseg v akademskem polju in v mišljenjskem obzorju različnih skupnosti glasbenikov po svetu. Argumentirano se zavzema za dokončno vključitev številnih avtodidaktičnih eksperimentov podrejenih skupin v zgodovino sodobne eksperimentalne glasbe od Cagea naprej, ki v obstoječih »uradnih« obravnavah prej ali slej velja za belsko, panevropsko, meščansko, institucionalizirano. Sledov AACM v mnoštvu današnjih godb, ki različno izzivajo ločnice in se upirajo konformizmu v lastnih skupnostih, je ogromno. V kolektivu se je formirala nova vrsta glasbenika, ki ni le nosilec nove glasbene estetike, marveč glasbene zvrsti prečka tekoče, z milino, bistroumnostjo in ostrino. AACM je napovedal novega glasbenika, ki igra novo muziko. Del svojega prihodka ustvari na glasbenem trgu in se daje z zasebnimi in javnimi dotacijskimi mlini na veter. Kakor je pribil Braxton: »Podpirali smo se med seboj in obenem spoštovali zelo individualne odločitve – predvsem smo gojili vključevanje. Igrali smo za bagatelo, se bojevali in verjeli v godbo. V tem je bila moč AACM.«
