Proti osnovnim elementom
Svoj zadnji v Ljubljani izvedeni projekt Nezaznaven vzgib v začetku marca v Moderni galeriji je Podrzavnikova postavila v prazen bel prostor, ki je služil kot brazda za vznik številnih koreografskih dogodkov ter hkrati kot mesto srečanj različnih skupin in posameznikov. Uživati čas in prostor je luksuzna dobrina, vendar Podrzavnikova ob tem ugotavlja, da sodobni gledalec ali obiskovalec zaradi hitrosti, ki ji je podvržen v vsakdanjem življenju, ni razvajen in je zmožen počakati, da se določene partiture sestavijo v koreografsko celoto. V Nezaznavnem vzgibu, sestavljenem iz več formatov umetniškega delovanja (predstava, razstava, delavnica, pogovor), je avtorica uresničevala po svoji oceni sila preprosto idejo – dati prostor stvarem, za katere »zaradi njihove primarnosti nimamo več časa«, vendar se je k njim nujno vračati. »Prepoznavati figuro v prostoru, relacije dveh in več figur, oblike praznega prostora med figurami in pa, kar je najtežje, začutiti svojo figuro, tudi njen notranji prostor. Načini se stopnjujejo, a se trudim, da ostajajo uporabnikom prijazni. To je pomembno, saj v tem projektu ljudi nočem spravljati v zadrego.«
Nezaznaven vzgib je izraz ustvarjalkinega naraščajočega zanimanja za relacijske fenomene v koreografiji. V delih zadnjih let je prešla na osnovne elemente, od koreografskega pripovedovanja, zatrjevanja, nanašanja se vrača k osnovnim koreografskim postavkam, k posameznim mislim, ki lahko zaživijo le v odnosih, ki jih tvorijo. Primer takšnega koreografskega atoma je denimo vprašanje: »Kje v prostoru sem in na kakšne načine ga lahko pojmujem?« Metode njenega dela nagovarjajo občečloveško stanje, privzemajo človeško zmožnost čudenja in človeško radovednost, s čimer postanejo rezultati njenega dela dostopni najrazličnejšim vrstam umetniškega použitja. Podrzavnikova, ki se je izobraževala na London Contemporary Dance School, zlasti v navedenih projektih hkrati tlakuje in testira kapacitete koreografije, plesa in pa tudi čisto bazičnega biti-drug-z-drugim. Ne samo back to basics, v zadnjih petih letih je intenzivirala tudi svojo kolektivno delovno izkušnjo ter poglobila sodelovanje s kolektivom Federacija, ki ga sestavlja več vidnih sodobnoplesnih umetnikov, med njimi Snježana Premuš in Gregor Kamnikar. Kljub temu čuti, da je manevrskega prostora za kolektivno delovanje še veliko, da je mogoče uglaševanje še poglobiti, vse dokler se v celoti ne izpoje. Časa, prostora in sredstev za izčrpavanje in regeneracijo pa običajno ni, zato so preklopi iz projekta v projekt zelo težki, priznava.
Poigravanje s časom
Na drugi rezini avtoričinega zanimanja, ki je ni mogoče povsem »naravno« ločiti od zgoraj opisane, stoji predstava Čas, telo, trio. V predstavi se spet srečujeta gledališki (plesalka, glasbenik, oblikovalec svetlobe) in negledališki svet (delavnica za otroke, ogled uprizoritvenega prostora z odraslimi), kakor že na primer v Nezaznavnem vzgibu, vendar se tu v koreografijo bolj izrazito vpleteta tudi svetloba in glasba, s časom v predstavi pa se zgodi nesluteno, saj se odlije v nekakšen večni zdaj, generalko za »neke druge dogodke«. Gledalec je, kljub temu da se pred njim vse vseskozi spreminja, da se nenehno stopnjujeta intenzivnost ter kvaliteta gibanja in statike, zadihano blizu pravi spremembi. Avtorica s časom manipulira tudi v na Gibanici nagrajenih Tkalcih in v starejših predstavah, kot sta Kostanjevo rjava (2004) in Tipke (2001).
Podrzavnikova meni, da je koreografija urejanje gibalnih enot v specifično dramaturško opno: »Gibalne enote so lahko marsikaj, tudi luč in zvok. Zadnje čase me kot koreografski material zanima uporaba obstoječih formatov, kot so na primer odprtje, voden ogled, prihod zbora na oder, poklon, pogovor, plakatiranje. Zanimajo me torej pojavi, ki v sebi že imajo neko kvaliteto, tudi obliko gibanja, ki je funkcionalna – te enote urejam v sosledja, prekrivanja, soočanja.« Ob tem še ugotavlja, da izjemno redko določa sosledje oblik giba, pogosteje določa sosledja principov, iz katerih se gib naposled izcimi: »Ples pojmujem kot način obnašanja in v tem odkrivam potenciale, ki jih gib in ples ponujata za različne kontekste. Moje sodelovanje z glasbeniki in skladatelji bogati moje zanimanje za kompozicijo, ki je tudi stična točka različnih medijev. Plesa kot estetskega fenomena ne jemljem kot samoumevnega, pač pa vedno znova vzpostavljam razloge zanj.« O razvoju svojih koreografskih intenc ne sodi rada, to prepušča drugim, pove pa, da ji je ne le organizacijsko ali formalno, temveč tudi pomembno intuitivno prelomnico pomenilo rojstvo otrok. »Moje delo se še vedno spreminja, saj otroci rastejo. To je zelo intenzivno razmerje. Poleg ekstremnih delovnih razmer prinaša tudi veliko uvidov in navdiha.« Avtorici je v navdih vloga, »ki jo materinstvo v današnjem času prinese, na drugi strani pa druge pomembne življenjske situacije, ki jih izkušam ali opazujem«. Običajnih življenjskih situacij za Podrzavnikovo sploh ni, običajni so samo njihovi gradniki. Za pripravljenost pogledati gre in nato tudi razčleniti ter se snovi, ki si jo izbral, pustiti voditi. »Brez predanosti ni ničesar, ne zame kot avtorico ne za gledalce ali obiskovalce. Ne nazadnje moramo biti v umetnosti skupaj.«