»To je bila ena najslabših tekem moje kariere. Puška me ni ubogala. V smučini je bilo težko. To sem seveda po bolezni in dveh tednih brez treninga pričakovala,« je Teja Gregorin po ženski tekmi štafet spoznala kruto realnost, da kljub želji in pripadnosti v tem stanju ni zmogla pomagati reprezentančnim kolegicam Andreji Mali, Urški Poje in Anji Eržen, da bi se kot 23. izvile iz začelja 25 reprezentanc. To je bil odraz dolgoletnih razmer v slovenskem biatlonu na petek, trinajstega. Tudi prepričljiv naslov nemške štafete (Hildebrand, Preuss, Hinz, Dahlmeier) pred francosko in italijansko, torej iz bližnjega srednjeevropskega prostora, je odraz dela in vlaganj v reprezentanco. Štafetna tekma je parada tega.
Teja Gregorin je morala na start, kljub temu da še ni okrevala. Nastop štafete je bil nujen v lovu na točke pokala narodov, ki so jih v Kontiolahtiju začeli omenjati šele po objavi v Dnevniku. Z nastopom so sicer ubranile 17. mesto, ki prinaša ugodnosti več v prihodnji sezoni svetovnega pokala, a pred zadnjo tekmo prihodnji teden v Hanti Mansijsku imajo le še 9,5 točke prednosti pred Romunijo, ki je osvojila 15. mesto.
Že Andreja Mali se v prvi predaji ni mogla otresti simbola startne številke 22 in zadnje startne vrste. Teja Gregorin pa ni imela moči, da bi vsaj na strelišču zmogla pokazati strelske mojstrovine. Za nameček je četverica porabila kar 55 nabojev za 39 zadetih tarč, Nemke za 40 tarč 46 nabojev. Ob tekaški realnosti so bile že v tretji predaji ujete za krog (2 km), po zadnjem streljanju Erženove pa so po pravilih IBU sodniki s prstom pokazali, da mora izstopiti iz smučine. »Dobro je, da smo sploh startale in se imamo možnost še naprej boriti z Romunkami. Vsaka pri sebi ve, kje je zafrknila,« je analizirala najstarejša Andreja Mali in omenila še nedeljski start v biatlonski formuli ena: »Že to, da sem zraven, je lep občutek, in če bom boljša, kot je moja številka 24, bom zadovoljna.«
Na današnji moški preizkušnji prestiža celotnih reprezentanc (16.30) bo Slovenija začela s številko devet v predajah od Janeza Mariča, Klemena Bauerja, Jakova Faka do Roka Tršana. V bistvu je to reprezentanca malih upornikov in samorastnikov. Z izjemo zadnjega, ki je biatlonec od 22. oktobra lani, preostali ne vadijo po nasvetih glavnega trenerja Uroša Velepca. Vsi se samorastniško rinejo skozi in zato ni težko predvideti, kako jih povezuje energija boja mož na moža. V takem okolju tudi individualne želje Jakova Faka, da bi izpustil prestižno sobotno tekmo štafet v nameri ohraniti nekaj moči za nedeljsko tekmo elitne trideseterice in morda s tem povečati možnosti za četrto posamično kolajno na svetovnih prvenstvih, ni bilo pričakovati.
Pri tem, da ima Slovenija sploh štafeto, ki je sposobna še mešati štrene najboljšim, kot je bilo lani tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, gre tudi za splet ugodnih okoliščin. Janez Marič, ki se je za današnji nastop otepal vloge zadnjega moža, ki jo je nato prevzel hladnokrvni novinec Tršan, je še lani na tekmi svetovnega pokala na Pokljuki skušal napovedati slovo, prijatelji so že izdelovali velike transparente, a se je po tehtnem premisleku premislil in obdržal vlogo tretjega stebra ekipe.