Robert Henke - Monolake, inženir digitalnega zvoka in vizije: Ni mogoče najti zvoka, ki ga še nismo slišali

V osnovi ni šlo za zvok kot tak, temveč iskanje načina za ustvarjanje zvoka. Računalniki so danes zelo zmogljivi in je z njimi mogoče oponašati različne instrumente, vendar sami niso instrumenti v tradicionalni obliki. Skladatelj nima neposrednega stika z zvokom, temveč se ta zgodi šele prek posrednika – miške. To razdaljo, zvočno slepo pego, sem poskušal skrajšati oziroma približati na razdaljo dotika ter v digitalnem okolju ponastaviti neposreden (so)odnos med človekom in zvokom. Cilj je bil, da bi računalniško glasbo izvajali na način, kot bi igrali tradicionalni instrument. Zato sem sestavil napravo, ki mi je dovoljevala ustvarjanje zvoka, spreminjanje njegove strukture, vzorčenje in miksanje na način, da sem roke položil na tipke. Midi controller je v bistvu podaljšek računalnika, ki je bolj kot to pravi instrument.

Našel sem celo več, kot sem sprva domneval. Vplival je na moje dotedanje poglede na glasbo in dojemanje bistva nastopa v živo ter jih nadgradil. Sprva sem ga dojemal kot pripomoček, ki pa je kmalu dobil povsem samostojno nalogo v mojem skladateljskem opusu. Kamorkoli ga postavim, vedno mi posreduje rezultate, ki jih od njega pričakujem. Lahko bi celo dejal, da sem v stalnem dialogu z njim. Bil je in ostaja eden temeljnih strojev, s katerimi nemoteno raziskujem. Edini razlog, zakaj ga ne vlačim s seboj po svetu, je, da je naprava presneto težka.

Nedvomno, saj nikdar ne ločujem med skladanjem glasbe, ustvarjanjem vizualnih krajin in programiranjem. Vse tri prvine se med seboj prepletajo in vplivajo druga na drugo. Prav zato programiram svoj softver, da lahko z njim počnem in dosežem vse, kar želim. Lep primer je aktualni performans Lumiere, katerega vizualije in zvok so absolutni odsev softvera, ki sem ga pred tem sprogramiral in vnesel v računalnik. Med samo izvedbo moje misli nikdar niso statične, temveč razmišljam, kako predstavo nadgraditi – programiranje namreč pojmujem kot del umetniškega procesa.

Mislim, da ni mogoče najti zvoka, ki ga še ne bi slišali. Zvočne sinteze so dandanes tako napredovale, da je skoraj zagotovo mogoče ustvariti katerikoli zvok v univerzumu. Odgovor se skriva v skladanju, ki je veliko več kot ustvarjanje izoliranega zvoka. Gre za iskanje novega sporočila s kombiniranjem zvokov. Proces ni izoliran od zunanjega sveta, temveč podvržen zunanjim kulturnim vplivom in glasbi, ki ni računalniško generirana. Tisto, kar iščemo, so novi načini komponiranja, novi načini izvajanja glasbe, novi načini sobivanja glasbe in vizualij, s čimer bi glasbi dali nov pomen. Torej, ne gre za zvok, za ustvarjanje zvoka, to je stara in preživeta zgodba. Izziv je, kako zvoku poiskati nov pomen in kako različne pomene povezati v enoto glasbe.

Ne, nikakor. Z glasbo se ukvarjam že skoraj trideset let in pravkar odkrivam instrumente, ki sem jih uporabljal nekoč. Vse te instrumente sem začel uporabljati znova, a na povsem drugačen način. Danes mi po glavi rojijo povsem drugačne ideje in skladanje je temu primerno, kar v prevedenem smislu pomeni – glasba se nadaljuje. Podobno je s pisanjem knjig. V našem jeziku imamo na voljo šestindvajset črk, s katerimi pa lahko spišemo neskončno število knjižnih del.

Pravzaprav se nikoli nisem ukvarjal z analognimi tehnologijami. Že od samega začetka sem krmaril med posebnimi tipi zvočenj, ki imajo veliko več skupnega z zgodnjimi dosežki digitalne tehnologije, ki je sprva veljala za problematično, ljudje so ji obračali hrbet. Šele po toliko letih se sliši, kako akustično bogata je bila. Veliko instrumentov, ki jih uporabljam, ni popolnih, in prav ta nepopolnost jim daje posebne karakteristike. Nekatere napake so posledica tehnične nedovršenosti, ker takrat še ni bilo dovolj znanja na tem področju, ali pa ljudje, ki so jih sestavili, niso imeli dovolj izkušenj. A da ne bo pomote: te pomanjkljivosti teh instrumentov ne siromašijo, prej obratno. Bogatijo jih! Vse nepravilnosti smo se naučili podrediti ali prilagoditi zahtevam modela. Kot sem že povedal, izoliran zvok sam po sebi nima pomena, dobi ga šele v kontekstu. Skozi te instrumente – naj gre za pravilne zvoke, disharmonije ali hrup – se na novo oblikuje in tako postane drugačen in zanimiv.

Sovražim napake, rad pa imam priložnosti. V tem je velika razlika. Napake nimajo nobenega pomena, saj stvar uničijo. Priložnost je tista, ki dovoljuje reakcijo. Če torej uporabljam instrument, ki ima določeno stopnjo nepredvidljivosti, se mu moram dodatno posvetiti. Zato rad sestavljam kompleksne sisteme, da včasih dobim rezultate, ki jih ne znam napovedati, in šele nato reagiram na njih. Reakcija na »nekaj« ni naključna, temveč sad mojih izkušenj. Podobno je igranju namiznega tenisa: nikdar ne vem, od kod bo prišla žogica, vem pa, kako reagirati.

Vsakega po malo, »količina« pa je odvisna od potrebe izbranega projekta. Pri Lumiere je improvizacije manj in več vnaprej programiranega, saj je stvar zelo kompleksna. Drugače je pri klubski elektronski glasbi, kjer moraš znati improvizirati in biti pripravljen na kompromise. Kajti v osnovi gre za plesno glasbo, zato moraš znati poslušati in se spretno prilagoditi ljudem in prostoru. Če dobiš pozitivno reakcijo publike, pomeni, da lahko stvar podaljšaš ali se k njej ponovno vrneš kasneje. Če ne deluje, moraš poiskati tisto, kar bo ljudi premaknilo. Drugače je na koncertnih odrih. Takrat moraš imeti pred seboj celostno sliko, kako boš izpeljal koncert v obliki nedeljene in zaključene celote.

Že pred leti sem se odločil, da bi rad nekoč izvedel koncert z laserji – in Lumiere je prav to, raziskovanje, kaj lahko naredim z njimi. V elektronski glasbi imam veliko svobode. S svojim prenosnim računalnikom lahko ustvarim kolikor hočem različnih zvokov. Meja ni. Drugače je z laserji. Tehnologija je zelo omejena, kar me prisili, da skrbno premislim vsako potezo, kar je po svoje celo dobro za umetnika. Kajti če lahko narišeš zgolj nekaj likov ali potez, moraš dobro razmisliti, s katerimi zvoki vsakega izmed njih povezati. Tako se namesto iskanja finih nastavitev in nepomembnih podrobnosti vračam k skladanju. Prav ta kontrast mi je omogočil, da sem izvedel nekaj drznih odločitev. Resda je laser v primerjavi z videom omejen, a zato toliko bolj fascinanten. Z njim lahko narediš marsikaj, česar z videom ne moreš – v mislih imam zlasti sprehajanje med popolno temo in ekstremno svetlobo, igro z barvami in menjavo dispozicije ekrana.

Počnem ravno narobe: najprej razvijem softver kot orodje, s katerim ustvarim skice. Nato se poglobim v to, kako različne skice povezati med seboj, da bi ustvaril nekaj, čemur bi lahko rekli vizualni ritem. Šele ko sem zadovoljen s tem nizom, začnem razmišljati o zvoku. Takšen način sem usvojil, ko sem pred leti začel raziskovati zvoke za potrebe filma in se navadil poiskati ter uporabljati zvoke na določen tip podob. Tudi za Lumiere sem ustvaril najprej podobe in šele nato zvok. Ustvaril sem zvok za vsako skico, ki sem jo narisal. Recimo: ko sem narisal krog, sem poiskal zvok, ki mi je zvenel kakor krog. Ko podobo in zvok združim, postaneta ena in nedeljiva celota in kot takšna črka v moji glasbeni abecedi. Zvok in vizija sestavljata eno in isto – to je že od nekdaj bistvo moje umetnosti.

Ko sem še hodil v šolo, mi je učitelj dejal, da v elektronski glasbi ni emocij. Kasneje je taisti učitelj dejal, da ritem mašine ubijajo bobne. Potem so prišla osemdeseta in zgodila sta se Soft Cell. Kar naenkrat smo imeli na istem mestu elektronsko glasbo in ritem mašine. Vseeno mi je, kaj si mislijo drugi. Zase vem, da je vse, kar počnem, zelo emocionalno. Navsezadnje gre za umetnost, in če ne bi bila prisotna čustva, potem je ne bi bilo. Moja edina motivacija je, da želim ustvarjati, četudi gre za s splošnega vidika povsem neuporabno umetnost. Nikomur je ne vsiljujem. Glasbo in podobe ustvarjam, ker tako čutim.

Kljub veliki skepsi – z veseljem. Vse pa je odvisno od pogojev. Najpomembneje je, da bi mi bil film všeč, da bi se v njem našel; da bi uvidel, da vanj lahko investiram svoje emocije. Vse življenje sem namreč počel stvari, v katere verjamem. Naučil sem se živeti tako z nizkimi honorarji kot z dobrim zaslužkom. Prevedeno: denar mi ne pomeni nič. Nemogoče me je podkupiti. Če v nekaj verjamem, potem sem sposoben vsega, če ne, potem tega – neodvisno od ponujene vsote ali morebitne slave – ne bom storil.