O supervizorju, Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), http://supervizor.kpk-rs.si/
Zaradi tukaj citiranega je spletna storitev supervizor krasna »naprava«, ki jo je v mandatu prejšnje komisije za preprečevanje korupcije iznašel informacijski ekspert dr. Matej Kovačič (eden tistih, ki danes niso več zaposleni na KPK). Je zelo preprosta za uporabo, ima pa tudi hudo pomanjkljivost – če v njenem iskalniku ne izpolnite vsaj ene od dveh rubrik, »plačnik« ali »prejemnik«, naprava noče delovati. Ali drugače, supervizor je preiskovalno orodje, ki daje rezultate šele, ko definirate cilj svoje preiskave.
S podatki posodobljeno aplikacijo je komisija za preprečevanje korupcije novinarjem predstavila prejšnji teden. V četrtek ob 11. uri dopoldan. Komisija je ob tem navedla, da so subjekti javnega sektorja fizičnim osebam v enajstih letih prek avtorskih in podjemnih pogodb izplačali približno milijardo evrov, nekateri prejemniki so na ta način od leta 2003 do danes zaslužili več kot 600 tisoč evrov, komisija pa seznama prejemnikov, katerih podatki so v supervizorju, ne bo objavila. To pa je bilo bolj ali manj tudi vse.
Da protikorupcijska komisija razpolaga s podatki, ki bi lahko v težave spravili tudi kakšno članico(!) vlade, se je v medijih vedelo že nekaj dni pred novinarsko konferenco KPK. Novica o tem je iz KPK »odtekla« prej, kot bi smela, a mediji s tem nimamo težav – varuhi informacij so drugi, ne mi, v tem primeru pač KPK. Prva poročila o rezultatih novinarskih »preiskav« v supervizorju so se zato v spletnih medijih pojavila že nekaj minut po začetku novinarske konference predsednika KPK, čeprav se tedaj uradno ni vedelo niti za enega prejemnika honorarja, katerega ime bi bilo mogoče vnesti v supervizor, kaj šele za nekaj deset imen. Ali več kot sto imen, kolikor jih je aplikacija izbruhala na koncu – imen tistih, ki so v enajstletnem obdobju prejeli najmanj 200 tisoč evrov prejemkov po avtorskih in podjemnih pogodbah. Povsem očitno je, da je na produktivnost dela supervizorja čisto na začetku »preiskovanja« vplivala neka (po)moč zunaj njega.
Ker le protikorupcijska komisija razpolaga s seznamom prejemnikov najvišjih izplačil, je od tod naprej mogoč en sam sklep: KPK je podtaknila sistemski požar univerzitetnih – ne pa tudi vseh drugih! – honorarjev zato, da bi ga lahko sistemsko gasila. Analizirala, bi rekel njen predsednik Boris Štefanec. Ampak KPK požara, ki ga je sama zanetila, nikoli ne bo sistemsko pogasila. Prvič, ker na pogorišču ni več kaj gasiti, in drugič, ker tega ne zna.
V zvezi s prvim velja, da se je za nepravilnosti pri poslovanju visokošolskih zavodov vedelo že davno pred kadrovskimi spremembami v KPK pred letom dni. Zato nepravilnosti KPK z napovedano sistemsko analizo ne more več odkrivati, saj so bile že odkrite. Računsko sodišče je, ko je revidiralo poslovanje nekaterih fakultet, nanje opozorilo večkrat. Na primer med revizijo poslovanja ljubljanske medicinske fakultete leta 2006, ko je – med drugim – ugotovilo, da je fakulteta »s sklepanjem avtorskih in predvsem podjemnih pogodb za opravljanje različnih del ravnala v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, ki prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja«. Seveda pa je za predsednika KPK, medije in politike bolj dobičkonosno in manj naporno, da teden dni obešajo »krvosese« družbe, kot pa da bi brali duhamorna poročila najvišje revizorske ustanove v državi – in ukrepali. Slovenija je pač država, v kateri se honorira križanje posameznikov, za križanje sistema te pošljejo v zapor.
Temeljno vprašanje je, kdo redi »krvosese« družbe. Če bi predsednik KPK kdaj prebral uvodoma citirano opredelitev supervizorja, objavljeno na spletni strani njegove institucije, bi vedel, čemu je namenjeno orodje supervizor in kje naj poizveduje, da bi temu vprašanju prišel do dna. Tega očitno ne ve, pri nosilcih javnih funkcij nima smisla poizvedovati, saj z izjemo Stanke Setnikar Cankar niso bili deležni ekscesnih izplačil, predvsem pa jih ne zmoreš našteti več kot sto. In če nimaš dovolj velike množice grešnikov, bo javni učinek objav pičel. Ko pa imaš podatke, jih moraš znati pravilno interpretirati. Programska oprema ne zna pisati sistemskih mnenj, ljudi, ki so to znali, pa je na komisiji še komaj kaj. Koliko sistemskih mnenj je KPK izdala v zadnjem letu dni?
Ko je KPK lani jeseni s postopkovno finto izigrala Alenko Bratušek, da bi lahko s svojimi nemudoma objavljenimi ugotovitvami vplivala na odločanje o evropskem komisarju iz Slovenije, se je izkazalo, da ta ustanova ne želi biti več razsodnik, marveč hoče biti stranka v postopku. Stranka z interesom! Ko je KPK septembra lani objavila surovo gradivo, poročila o lobističnih stikih – menda zaradi nenadnega povečanega zanimanja medijev – je Štefanečeva KPK prvič pokazala, da analitičnemu pristopu ni kos in da podatke, s katerimi razpolaga, razume kot orožje. Podatki so orožje, vzemi jih v roke. Tedaj je tudi prvič sporočila (drugič pri objavi honorarjev), s čim bo vihtela to orožje – z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, na katerega se je KPK v obeh primerih sklicevala. A zakon o dostopu do informacij javnega značaja je bil zasnovan v dobri veri, da predstavlja orožje državljana v njegovem soočanju z državnimi ustanovami. Državna ustanova KPK, ki ima druge zakonske podlage za zbiranje potrebnih informacij in izvajanje preiskav, ga ne potrebuje. No, ga potrebuje – da lahko s sklicevanjem nanj intervenira v politiko.
Predsednik KPK je zgrešil službo. Moral bi biti urednik tabloida.