»Enostavno, pri streljanju stoje se nisem mogel dovolj umiriti. Noga se mi je začela tresti, telo je začelo vibrirati in v takem stanju mi kljub trudu pri vseh strelih ni uspelo. To je bil moj maksimum,« se je Jakov Fak, svetovni prvak v starodobni disciplini iz Ruhpoldinga 2012, včeraj v Kontiolahtiju sprijaznil z desetim mestom.
Za kolajne, ki so si jih razdelili trije veliki možje njegove dobe Martin Fourcade, Emil Hegle Svendsen in Ondrej Moravec, je bilo treba zadeti vsaj 19 tarč. Tudi z minuto kazenskega pribitka manj pa Fak Čeha ne bi izrinil z odra, čeprav je bil četrti najhitrejši tekač v smučini za Fourcadom, Šlesingrjem in Schemppom. Tako se je lažje sprijaznil z doseženim. Lažje kot četrtouvrščeni Simon Fourcad, ki ga je mlajši brat Martin – po ubranitvi naslova iz Novega Mesta je šestič svetovni prvak – moral tolažiti v cilju.
Tudi na najdaljši razdalji 43. prvenstva v tej starodobni panogi se je ponovilo to, da je Jakov Fak na tekmovanjih v večernem času ostal pod zmagovalnim odrom. Pod reflektorji stopničk sploh še nima. Biatlonec iz Mrkopalja je obe tarči zgrešil pri streljanju stoje. Umetna svetloba pa v tem položaju ne bi smela imeti toliko vpliva. »Na tekmi me je še najbolj motilo, da se glede na vloženo energijo v smučini s povečanjem frekvence to ni videlo na času. Ko sem lovil Ukrajinca Semenova, sem se mu že približal, v drugi polovici pa mi je uhajal. Tekmoval sem s starejšim tipom smuči in morda to ni bila dobra odločitev,« je odtenke za perfekcijo iskal Fak. A pomembnejše je, da je štiri tekme pred koncem sezone svetovnega pokala ostal na tretjem mestu skupnega seštevka. Prvi zasledovalec Simon Schempp (8.) je sicer pridobil nekaj točk, drugouvrščeni Anton Šipulin (15.) pa nekaj manj. Pravi, da zanj prvenstva še ni konec.
Če Faku šesta uvrstitev med deseterico na svetovnih prvenstvih ne pomeni presežka, pa sta bila po razočaranju v prvem tednu boljše volje Klemen Bauer (23. mesto) in Janez Marič (32. mesto). Lep ekipni uspeh je lep obet tudi za štafeto.
Bauer je bil znova med najhitrejšo petnajsterico v smučini, a s tremi minutami pribitka jih ni bilo veliko uvrščenih pred njim. »Kljub temu da sem storil tri manjše napake, sem lahko z nastopom zadovoljen, je pa dejstvo, da bo to premalo za vrhunsko uvrstitev ob tako ugodnih razmerah na strelišču, kot so bile danes. Nimam si kaj očitati,« je razmišljal Klemen Bauer.
Če je 41-letni legendarni kralj Ole Einar Bjoerndalen kot šesti znova vonjal štirideseto kolajno na svetovnih prvenstvih (odnesla jo je zgrešena tarča), je tudi pol leta mlajši Janez Marič še po treh četrtinah z »ničlo« držal uvrstitev med najboljšo petnajsterico. Na zadnjem streljanju, najbolj kruti postaji dvajsetice, dve njegovi tarči nista padli. »Žal mi je za predzadnjo tarčo. Grdo sem jo zgrešil,« je malce obžaloval.
Z 32. mestom je bil vseeno zadovoljen, saj z izjemo lanskega 23. mesta v Oberhofu že dolgo ni bil tako visoko. Ob tem sta uvrstitvi na 31. in 34. mesto tudi njegovi najboljši uvrstitvi s svetovnih prvenstev 2011 in 2012. »Če bi zadel tarčo več, ki sem jo po besedah Uroša Velepca zgrešil čisto na rob, bi bil še malce višje, a je to v redu za moja leta. Samo eden je še tu v teh letih, a on je zunajserijski. Občutki? Utrujen sem. Proge tu so izjemno težke. Sami klanci. Na strelišču sem se zelo trudil zadeti vse tarče, morda kar malce preveč. Morda... No, tudi po tekmi je težko biti pameten,« se je smejalo dolgoletnemu nosilcu ekipe, ob tem pa je opisal zanimivo prigodo s tekme. »Že v prvem krogu sem v smučini nekaj povozil s smučmi. Tako me je zavrlo, da sem mislil, da je kamen. Razmišljal sem, da bi snel smuči in jih obrnil, da ne bi odrgnjena masa na robniku drsela po robu, a sem na srečo pozabil na 'zavoro', ko sem začel razmišljati o streljanju. Kot sem videl v cilju, smuči le niso bile tako poškodovane.«
Na enajstem prvenstvu, ki z izjemo televizijske slike po njegovem ne kaže videza največje tekme v sezoni, še ni rekel zadnje besede. Lep ekipni uspeh daje velike obete tudi za štafeto. Jakov Fak sicer še malce tuhta, da bi moči hranil za nedeljski skupinski start, v katerem imata pravico do starta tudi Andreja Mali in zamejka Dunja Zdouc, a za ekipo je vedno dal srce in dušo. O štafeti, šesti iz Sočija, pa glasno že razmišlja vsa ekipa. »Štafeta je lahko realno zelo konkurenčna. Kar močni smo, le 'tistega' obračanja v krogu se moramo izogniti. Tudi Rok Tršan je na nivoju,« razmišlja starešina. Bauer meni enako: »Če nam uspe vsem štirim narediti, kolikor smo sposobni, lahko ob ugodnem scenariju s težavami favoritov presenetimo kot v Sočiju.« Kot je bilo pričakovati, bo danes (ob 17.15) nastopila tudi ženska štafeta (Mali, Gregorin, Poje, Eržen). Teja Gregorin si je po težavah z zdravjem toliko opomogla, da bo lahko pomagala. To je nujno zaradi točk v razvrstitvi pokala narodov in boja z Romunkami za 17. mesto. Včerajšnji ekipni uspeh je Slovenijo v moški razvrstitvi dvignil na deveto mesto. Mimogrede: pri nagradi je razlika 2000 evrov.
