Intervju z Vitom Žurajem: Skladanje je igra, ki je ni nikoli konec

Skupaj s Simfoniki RTV Slovenija bodo Ensemble Modern nocoj odigrali skladbo Changeover, ki jo je Žuraj napisal prav zanje in simfonični orkester ter zahteva 115 glasbenikov. Zanjo je prejel prvo nagrado na najstarejšem skladateljskem tekmovanju v Nemčiji, tekmovanju mesta Stuttgart, pa tudi letošnjo »domačo« nagrado Prešernovega sklada. Na sporedu bo tudi najnovejše Žurajevo ansambelsko delo Runarond, ki ga je Ensemble Modern krstil lansko leto ob zaključku skladateljeve enoletne rezidence v nemški akademiji Villa Massimo v Rimu, ki velja za eno najprestižnejših na svetu. Žuraj je na visoki šoli za glasbo v Karlsruheju pridobil magistrski naziv s področja glasbene informatike, zdaj tam predava gregorijanski koral in inštrumentacijo. Pred današnjim koncertom bo ob 18. uri v Klubu Lili Novy tudi pogovor s skladateljem, pridružila se bosta še dirigent Johannes Kalitzke in Roland Diry, direktor Ensemble Modern.

Poznavanje zgodovine je temeljna stvar pri komponiranju; ne gre za to, da ne bi še drugič izumljal kolesa, temveč je pomembno dejstvo, da vsako novo spoznanje temelji na poznavanju tradicije, na podlagi česar prideš do novih idej ali pa transformiraš že spoznano – to je igra, ki je nikoli ni konec. Nekateri mladi skladatelji iz tujine bi me negirali, češ če se bodo preveč ukvarjali z zgodovino, bodo preveč »vzgodovinjeni«. Sam pa menim drugače: če nekdo nekaj postavlja nasproti obstoječemu, mora vedeti, čemu nasprotuje. Zgodovino je treba poznati že zaradi same obrti, predvsem pa zato, ker to pripomore k razvoju osebnega jezika. Ne ločujem med staro in novo glasbo, niti med jazzom in klasično glasbo. Zame je kriterij dobra ali slaba glasba oziroma glasba, ki me navduši, in glasba, ki me ne. Med gregorijanskim koralom in sodobno glasbo je večstoleten razkorak in vsako vmesno obdobje ima svoje lepote pa tudi povprečja. Zato me lahko neki komponist iz 16. stoletja, ki ga prej nisem poznal, enako preseneti kot neki 20-letni skladatelj, ki sem ga šele spoznal.

Slovenci smo močno in majhno ljudstvo, vendar nam v sistemu stare Jugoslavije ni bil omogočen hiter pretok aktualnih informacij o umetniških centrih v tujini. Danes se prek interneta lahko zelo hitro informiramo o festivalih, koncertih, simpozijih, partiturah, posnetkih, ni več treba potovati stotine kilometrov, da nekaj novega slišiš. Je pa še vedno razlika med poslušanjem posnetkov ali koncertov. Zame so bili najpoučnejši obiski večjih festivalov, recimo Poletne šole v Darmstadtu, kjer se v dveh tednih zvrstita tudi po dva koncerta na dan. Takšna intenziteta me je spodbudila k razmišljanju in to mi je pomagalo tudi k premiku v iskanju osebnega sloga. Tudi če so med predstavljenimi skladbami dela, ki se me ne dotaknejo ali pa me celo provocirajo, me vendar lahko usmerijo v razmišljanje. Vendar veliko boljše to kot pa skladbe, ki zvenijo le kot tipična sodobna glasba – sivo povprečje nikoli ni zanimivo.

V Sloveniji omemba tega festivala pri marsikaterem skladatelju izzove žolčne kamne, ker se starejša generacija skladateljev spominja predvsem direktive tega festivala iz 70. let prejšnjega stoletja, ki je zapovedovala natančno določen način komponiranja, sicer nisi prišel zraven. In to je seveda povzročilo dolgoročen odpor, predvsem do nemške šole komponiranja. Glede na moje obiske tega festivala v zadnjih desetih letih si upam trditi, da je omenjena nemška direktiva serialne glasbe preminila. Nihče mi nikoli ni »ukazal«, kako naj pišem. Temeljito se je prenovilo tudi vodstvo festivala, vpeljali so zanimiv koncept, ko so povabili veliko število mladih ansamblov, da pokažejo specifike svojih zasedb; ni šlo več za stilistiko skladb. Res pa denimo filmske glasbe v Darmstadtu ne boste slišali, saj njena naloga ni raziskovanje področje neznanega in vzpostavljanje novih relacij kot denimo v sodobni glasbi, temveč podpiranje vizualnega aspekta z uporabo preizkušenih zvočnih prijemov.

Filmske glasbe še nisem pisal, saj se v tem žanru tudi še nisem izobrazil – ta namreč zahteva drugačen pristop kot študij kompozicije sodobne koncertne glasbe. Sem proti temu, da se filmska glasba vrednoti nasproti sodobni, treba je videti smisel vsake od njiju. Lahko bi rekel, da sodobnjaki pogosto klevetajo filmsko glasbo, češ da je preveč romantična, filmarji pa nam očitajo, da samo nekaj »škripamo«. Ve se, kakšen zvok zahtevajo določeni filmski kadri; če se dva poljubljata, je jasno, da ne bo nekdo škripal pod kobilico na godalih. Pri dobri filmski glasbi najbolj občudujem »timing«, veliko sem preposlušal glasbe Ericha W. Korngolda, očeta simfonične filmske glasbe. V njegovem opusu ni zaznati stilne razlike med filmsko in klasično glasbo, ima pa veliko posnemovalcev, vse do danes.

Podobno se lahko vprašamo, kaj je potem klasična sodobna glasba. Če gre za pojem klasičnega, se hitro pojavi asociacija na zvok klasičnega simfoničnega orkestra, recimo Beethovnovih ali kasneje Mahlerjevih simfonij, kjer je jasno opredeljena funkcija godal, pihal, trobil in tolkal v orkestru. Če pa gre za pojem sodobnega, pa so te zgodovinsko pogojene relacije velikokrat postavljene na glavo in poslušalec, ki tega ni navajen, potrebuje večkratno poslušanje in razlago, preden bo razumel, za kaj gre. Rad se spominjam posnetkov Leonarda Bernsteina, ki pred polno dvorano otrok govori o glasbenih delih in jih nato izvede. V sodobni glasbi to tradicijo nadaljuje dirigent in skladatelj Matthias Pintscher, ki ima poleg umetniških kvalitet tudi izjemno nadarjenost za retoriko; na poslušalca deluje kot magnet in mu vlije radovednost za poslušanje – ta je še kako pomembna.

Skladba Changeover je produkt našega dolgoletnega sodelovanja in je pisana za solistični ansambel, postavljen okoli občinstva, ter simfonični orkester, ki igra z odra. Dragocenost glasbenikov Ensemble Modern je v tem, da imajo dolgoletne izkušnje z izvajanjem sodobne resne glasbe, pri čemer ne mislim le na posebne tehnike glasbil, temveč tudi na izvajalsko prakso. Imajo zelo konstruktivne predloge, kako naj se določene glasbene strukture notirajo, da se neka skladba lahko naštudira v doglednem času. To ne pomeni, da se ne smejo pisati ritmične komplikacije, treba je pa vedeti, kako se jih lahko učinkovito vadi. Takšna znanja ne vplivajo toliko na estetiko skladbe, so pa zelo praktična za izvajalce. Changeover so zdaj hitro osvojili tudi Simfoniki RTV, dirigent je zelo zadovoljen.

Do nastanka skladbe me je vodilo več različnih poti, neposredno pa dve skladbi – Framed in Top spin. Skladba Framed je nastala za sestav Ensemble recherche iz Freiburga, napisal sem jo za osem izvajalcev, jih postavil v krog in se osredotočil na različne projekcije zvoka. V Changeover sem na podlagi teh izkušenj solistični ansambel razdelil na sedem skupin in jih postavil simetrično okoli občinstva. Top spin pa je skladba za tolkala – delček so izvedli tudi na podelitvi Prešernovih nagrad –, kjer so trije tolkalci razporejeni okrog okrogle mizice in igrajo na lesene palčke, kovinske cevčice in majhne bobenčke. V Changeover sem dodal še enega tolkalca in zdaj vsak tolkalec stoji v enem kotu dvorane, s čimer je ustvarjen poseben zvočni prostor; to je bil tudi začetek mojih razmišljanj o glasbi v prostoru. Pomembno v tej skladbi je tudi to, da sem individualiziral inštrumente, predvsem godala. Godalni zvok je grajen kot mozaik, kot slapovi pizzicatov, pri čemer sem si pomagal z lastnim računalniškim algoritmom M-Matrix, ki mi pomaga nadzirati obsežne številčne procese in hkrati poenostavlja notacijo. Iz tega potem gradim naprej – v čas in prostor.