Naveza Lindič, Prezelj in Česen je lansko jesen opravila prvenstveno smer v 1350-metrski steni Hagšuja v Himalaji v izjemno težkih lednih razmerah, ko je po 23 urah plezanja morala bivakirati visoko v steni, nadaljevati naslednji dan in se vrniti po drugi poti. Do slovenskega vzpona so goro četrt stoletja »napadali« neuspešno, za pravo medijsko zgodbo pa so poskrbeli Angleži, ki so pompozno že več let napovedovali vzpon, a so jih nato po spletu naključij (sprva so želeli plezati na drugo goro, a so zaradi vremena dobili dovoljenje za Hagšu) dobesedno po desni, simbolno pa nekoliko po levi, prehiteli Slovenci.
»Spontani« naskok
»Vzpon je bil lep, tehnično niti ne tako zelo zahteven, zahtevnejše so bile okoliščine, k odmevnosti pa je seveda veliko prispevala angleška zgodba,« je priznal Prezelj, ki je z odnosom do nagrade nekoliko »okužil« tudi mlada plezalca. »Priznati je treba, da je vzponov podobne zahtevnosti še nekaj. Mogoče je komisijo pritegnila tudi spontanost našega plezanja, ki je bilo vse prej kot načrtno osvajanje še nepreplezanega,« je dejal Aleš Česen. Da bodo lahko plezali v tej smeri, je odprava namreč izvedela šele 14 dni pred vzponom. »Po pravici povem, da se me nagrade sicer ne dotaknejo zelo. Še sam se ne morem odločiti, kateri od mojih dveh lanskih vzponov, ki sta bila tudi nominirana za zlati cepin, je bil boljši,« pa je dejal Luka Lindič.
Mimogrede, vzpon ni ostal neopažen niti doma, saj je Planinska zveza Slovenije prejšnji mesec Luki Lindiču podelila naziv najuspešnejšega alpinista lanskega leta, Prezlju in Česnu pa nagrado za posebne dosežke v alpinizmu.
Bonningtonu nagrada za življenjsko delo
Poleg slovenske odprave bodo zlati cepin prejeli še ameriška naveza Tommy Caldwell in Alex Honnold za prečenje grebena Fitz Roy v Patagoniji ter ruska alpinista Aleksander Gukov in Aleksej Lončinski za vzpon v jugozahodni steni Tamserkuja v nepalski Himalaji. Nagrado za življenjsko delo v alpinizmu pa znameniti britanski alpinist Chris Bonnington.
Sploh prvi zlati cepin sta leta 1992 za leto prej opravljen prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge prejela Marko Prezelj in Andrej Štremfelj. Cepin je v 23 letih postal prestižno priznanje za alpinistične dosežke, ki hkrati združuje in razdvaja plezalsko srenjo. Oba »prvonagrajenca« sta v teh dveh desetletjih na zanimiv način ostala tesno povezana s priznanjem.
Štremfelj je bil namreč doslej že večkrat član strokovne komisije, ki nagrado podeljuje, tudi njen predsednik. Član komisije je bil tudi letos, ko bo Marko Prezelj že tretjič prejel to priznanje. Ko ga je drugič leta 2007, je z zavrnitvijo nagrade poskrbel za manjši škandal in tudi za burno debato o smiselnosti podeljevanja priznanj najboljšim plezalcem. Naslednje leto zlatega cepina niso podelili. Prezlja smo ujeli v francoskem Chamonixu in zatrdil je, da letos škandala ne bo, ker bo priznanje skupaj s svojima mladima kolegoma z veseljem sprejel. A dejstvo, da je plezalske dosežke objektivno oceniti sila težko, če že ne skoraj nemogoče, zanj ostaja. »Prireditev je sčasoma postala medijski dogodek, ki z alpinizmom nima veliko skupnega. Seveda človeku godi, če prejme priznanje, sploh od svojih kolegov, a do te nagrade še vedno ne gojim močnih čustev. Mladi nanjo seveda gledajo drugače, iščejo potrditev svojega dobrega dela in tudi pozornost,« je dejal Marko Prezelj.
Poleg že omenjenih Štremflja in Prezlja leta 1992 so zlati cepin od Slovencev doslej prejeli še leta 1997 Tomaž Humar in Vanja Furlan, leta 2007 že drugič torej Marko Prezelj skupaj z Borisom Lorenčičem, istega leta tudi Pavle Kozjek, pred tremi leti pa Luka Stražar in Nejc Marčič.
Nagrade pripomorejo k popularizaciji športa
»V komisiji smo bili tokrat zgolj alpinisti, vsak je izbral tri podvige, prešteli smo glasove in trije z največ glasovi bodo prejeli nagrado. Moram reči, da je bila letos izbira težka, po drugi strani pa so bili lani podvigi precej težji in vrednejši. Ti, ki so izbrani letos, lani sploh ne bi prišli v ožji izbor,« je tudi ta vidik orisal Andrej Štremfelj in poudaril, da izbirajo na podlagi tega, kateri vzponi najbolj določajo smer razvoja alpinizma. »Alpski stil je prvi pogoj, ocenjujejo se težavnost območja, izbor smeri, težavnost stene, osamljenost plezanja, prvinskost in druge okoliščine. Tveganje ni prava smer alpinizma in ne prinaša 'točk',« je še razložil Štremfelj, ki sicer meni, da so tovrstne nagrade, sploh pa mednarodno uveljavljeni zlati cepin, vendarle potrebne in nujne, sploh za popularizacijo alpinizma.