Vse nižji evro po drugi strani pomeni večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva, predvsem pri izvozu oziroma prodaji v ZDA. Vse skupaj bi se moralo poznati pri dobičkonosnosti evropskih izvoznih podjetij, predvsem tistih z močno prodajo v ZDA. Podobno se je dogajalo pri japonskih izvoznih podjetjih, ki še vedno beležijo visoke dobičke, izražene v nacionalni valuti. Tudi Japonska je z ukrepi razvrednotila vrednost jena proti dolarju, in sicer na nivo 120 jenov za en dolar, pred tem se je razmerje skoraj vse leto 2012 gibalo med 76 in 83 jeni za dolar.
Ob vsem tem imamo tudi zelo nizke nivoje cene nafte, izražene v dolarjih. V evrih se nafta ni pocenila toliko kot v dolarjih ravno zaradi padanja vrednosti evra. Razvrednotenje valute namreč s seboj prinese dražji uvoz, kar bi pomenilo tudi višje cene energentov na bencinskih črpalkah. V tem primeru tega problema ni. Nasprotno, v evrskem območju se ukvarjamo z deflacijo in negativnimi obrestnimi merami. Kljub nizki ceni nafte in zmanjšanju števila ameriških »shale producers«, se pravi nahajališč, pri katerih uporabljajo tehniko hidravličnega lomljenja za pridobivanje nafte in plina iz skrilavcev, se cena nafte ponovno spušča pod nivo 50 dolarjev za sodček.
Naftni igralci sicer opazujejo trg v pričakovanju, kdaj se bo ponudba načrpane nafte zmanjšala zaradi manjšega števila črpališč. Medtem pa se zaloge tekočega zlata v ZDA zvišujejo že osem tednov zapored in dosegajo že 444 milijonov sodčkov. To je največ od avgusta 1982 in 25 odstotkov nad petletnim povprečjem za ta letni čas.
