Nisem kakšen izrecen privrženec tokrat »izpuhtele« pianistke, vendar domnevam, da bi pripomogla k večji obiskanosti, predvsem pa ne dvomim, da bi Koncert za klavir in orkester št. 2 Dmitrija Šostakoviča odigrala bolje, kot ga je Andrej Pisarev, ki je razumel delo – skladatelj ga je ustvaril za sinov diplomski koncert – dobesedno kot šolsko oziroma učno skladbo. Pianist se je odpovedal umetniški nadgradnji (možni distanci, iskanju karakterno-humornih poudarkov), komuniciranju z orkestrom, pa tudi izvajalski jedrnatosti oziroma dosledni ritmični izklesanosti igre. Od skladbe, ki vendarle ni zgolj ustrežljivi izdelek (to dokazujejo dobre izvedbe), je ostalo bledikavo, ravno preigravanje solističnega parta, ponekod neogibno prekrito z orkestrom – ta je sicer nastopil z opaznim spremljevalskim trudom, v nekaterih trenutkih tudi z izrazno ozaveščenostjo. V petkovem radijskem prenosu sem prestregel še dodano skladbo, za katero se je ta večer odločil Pisarev, v njej pa žal le potrdil svojo (ne)muzikalno »normo« (Schubertov Glasbeni utrinek št. 2 je razvodenel v odsotno nefraziranem podajanju).
Zunanja analogija med obravnavanim Klavirskim koncertom in Pravljično pesnitvijo Sofije Gubajduline je v priložnostno spodbujenem nastanku in polistilističnih nastavkih skladb, vendar je skladateljičina partitura (povsem v nasprotju s Šostakovičevo) povezana z intimistično meditativno globino, ki v značilni avtoričini poetiki zveni v prostoru med nemirnimi zvočno-ritmičnimi gestami in lebdenjem prosojnih tkiv, zadržanih tonov, dolgih trilcev. Glasbi, ki brez kanca hermetičnosti vabi k tihemu prisluhu, je bila kos zbrana izvedba, nikakor pa ne avditorij. Težavna naloga, s katero se bo morala spopasti Slovenska filharmonija, je obuditev zanimanja za glasbo, saj je kot na dlani, da zdajšnja poslušalska struktura večinoma ni pripravljena nanjo, temveč išče ugodje in pozabo. Tako je Sofija Gubajdulina na oranžnem večeru povzročala akutno kolektivno stisko z že znanimi simptomi, od napadov kašlja do klepetave brezobzirnosti.
Preostali izvedbeni storitvi sta bili spodbudni zlasti v luči nedavnih umetniških porazov dirigentke in orkestra, to je njunih zdrsov v uničevalno pasivnost (Janáčkova Sinfonietta, Beethovnova Deveta simfonija). Keri-Lynn Wilson se je lotila Čajkovskega in Prokofjeva z željo po živih zvočnih obdelavah, kljub temu pa se njeno dirigentsko delo na širši oblikovalski ravni skoraj ni dvignilo nad učinek monotonega posredništva. Bodice suitnih stavkov Prokofjeva so se ob animirani, vendar ne »vsakokratno duhoviti« orkestrski predstavi zatikale v primežu skladateljeve (sicer tipične) težke, ponekod že kar bombastične orkestracije, interpretaciji simfonične fantazije Čajkovskega (Vihar) pa se prek naštevanj in ponavljanj v skladateljevi formalni celoti ni uspelo prebiti k vtisu strnjenosti. Izvedbi gre vseeno priznati dokaj lep, četudi ne v vseh delih enako kakovostno izdelan izrazni razpon zvoka (izstopila sta skrivnostno valujoči uvod in dramatična fugatna sredica).
Mimogrede, spremljanje koncerta Slovenske filharmonije na tretjem programu Radia Slovenija je dandanes posebna izkušnja. Po novejšem pojmovanju je redaktorska realizacija koncertnega prenosa (z imanenco »samostojne oblikovalske misli«) namreč to, da se poleg najnujnejše napovedno-odpovedne opreme govori tako rekoč izključno tekst, prepisan iz koncertnega lista oziroma iz promocijskega gradiva k dogodku. Neposredna etrska odgovornost je pri tem prevaljena na napovedovalca, in če je ta po naključju nekoliko prostodušna oseba, lahko po izvedbi solistovega dodatka slišimo besede: »Spoštovani poslušalci, upamo, da vam je uspelo prepoznati skladbo – nam je namreč ni.« Nacionalnemu radiu torej res ne more nihče očitati, da ni pokončen, saj očitno že dobesedno sam razglaša svojo strokovnokadrovsko nezadostnost ob obravnavi (nekaterih) vsebin. Glasbeni del programa Ars čaka še nekaj resne samorefleksije.