Žiga Vavpotič je nekdanji predsednik sveta in strokovni direktor zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioza, spisal je celo knjigo. Rdeča nit njegovega dela je sodelovanje, ob tem pa še družbena odgovornost in socialno podjetništvo. Išče možnost, da bi pomagal mladim, išče možnosti, da bi ustvaril sodelovanje med starejšo in mlado generacijo. Prepotoval je lep del sveta, deluje v mnogih mednarodnih organizacijah. Do pred dnevi je bil tudi na čelu sveta za mlade pri slovenski vladi. Bil je, ker je odstopil. Ker mu je bilo dovolj, da se svet v sto petdesetih dneh ni niti enkrat sestal, odkar je nastopila nova vlada. »Preprosto nisem videl druge možnosti. Ker če se vladi ni zdelo pomembno sklicati tega sveta, potem ga očitno ne potrebuje in tudi jaz nisem več pripravljen nositi svoje odgovornosti. Morda pa bo moj odstop vsaj koga prepričal, da je to vendarle pomemben organ. Da ni kar tako v tri dni.«

V svojem delu enostavno ne pristaja na delitev med stare in mlade, prepričan je, da je prava prihodnost v skupnih močeh in naporih. »Sem pa nekoliko utrujen od vsega tega boja. Na vsak način želim dopovedati, kako je delati z mladimi, kako jim dati priložnost in možnost. Prepričan sem, da je dejstvo, kako država gleda na mlade, ključno za prihodnost nekega naroda. Pred več kot letom dni sem spisal koncept, da bi Slovenija postala mladim prijazna država. Prepričan sem, da je to prava pot, da bi se postavila na svetovni zemljevid.«

Ne verjame v prepad med generacijami, pravzaprav jih ne priznava. »Po mojem je tako, če je država prijazna do mladih, je tudi do starejših. To sem dokazal s projektom Simbioza, ki je pokazal, da če so zadovoljni mladi, so pripravljeni marsikaj narediti tudi za starejše. Če me vprašate, kako naj bo država do mladih prijazna, mora razumeti, da so tudi mladi različni. Nisem med tistimi, ki zagovarjajo dejstva, da mora država vse narediti za mlade. Tudi od mladih pričakujem njihovo odgovornost in angažiranost.« Po drugi strani pa, »če imamo toliko praznih stanovanj, ne razumem, zakaj država teh stanovanj ne ponudi mladim družinam. Mladi se težko osamosvojijo. Ne morejo dobiti služb in dela. Pa ni kriva le država, svojo odgovornost nosi tudi gospodarstvo.«

Ne zmorejo ali nočejo

Žiga Vavpotič pravi, da je javni sektor tipičen primer, kjer mladih ne zaposlujejo več. »Namesto starejših, ki se upokojujejo, bi lahko prihajali mlajši, denimo eden za dva. Zato sem prepričan, da bi potrebovali nekoga, ki bi bil odgovoren za področje mladih. Ključni problem je, da se vsi izogibajo odgovornosti, preprosto ni sodelovanja. Ko je postavljena na dnevni red problematika mladih, se vsi umaknejo, ker nihče ni odgovoren. Pa je vedno slabše. Če je Alenka Bratušek v svojem času vsaj govorila o tem, od Mira Cerarja še nisem slišal, da bi rekel, da so mladi prioriteta njegove vlade. Pa poglejte samo starost ministrov. Morda je najmlajši Goran Klemenčič, vsi drugi so starejši. Jaz bi si želel vlado, kjer bi bila polovica žensk, v kateri je tudi kdo starejši od sedemdesetih let, želel pa bi si tudi ministra, mlajšega od trideset let. Tako pa pridemo do tega, da v 150 dneh svet za mlade še ni imel sklica, resorna ministrica, ki mu predseduje, pa je dva dni pred sklicem sestanek odpovedala. Zame to ni resno.«

Realnost pa glede mladih ni lepa. 350.000 je mladih v Sloveniji, 1500 jih je samo leta 2012 odšlo v tujino, 30.000 jih je brez službe. »Mislim, da se bodo mladi na neki način znašli, vprašanje pa je, ali se bo kasneje znašla ta država. Ravno ta odtok mladih je tisto, na kar opozarjam, pa me pogosto pokroviteljsko utišajo, da je dobro, da mladi gredo v tujino po izkušnje. Vse to je res, če se bodo kasneje vrnili. A bojim se, da se ne bodo vrnili. Postajajo jezni, razočarani in brez upanja, to pa ni dobro. Koncept politike je preveč kratkoročen, ne ukvarja se z mislijo, kaj bo čez dvajset let. Takrat nam bodo manjkali kadri in strokovnjaki. Ta generacija je zelo dvopolna: eni verjamejo, da se da marsikaj spremeniti, drugi pa so povsem apatični. In teh je ogromno.«

Ne znamo izrabiti svojih prednosti

Tudi sam sodi med tiste, ki še vedno verjamejo v spremembe, da bo šlo na bolje. »Verjamem, da se da tudi iz nič z dobrimi idejami uspevati. Po svoje to dokazujeta moji zgodbi z Ypsilonom in Simbiozo. Ne enega ne drugega država ni razumela in ne podprla. Smo pa to dokazali v tujini. Ko smo pokazali slike države in ko smo povedali, da je to država, kjer je deset tisoč mladih učilo petnajst tisoč starejših uporabe računalnika, so si vsi mislili, da je to država, kjer se cedita med in mleko. Skratka, ne znamo prepoznati dobrih praks, ne znamo prepoznati idej mladih v nekaterih zagonskih podjetjih. Mi imamo ogromno ljudi, ki nam dvigujejo ugled, da športnikov posebej ne omenjam. A doma se raje ubadamo z nekakšnimi umetnimi delitvami, razklanostjo. Pa ne samo stari-mladi, pač pa tudi javni in zasebni sektor, pa levi-desni. Vse to so umetno ustvarjene dileme, ki pa nekomu očitno zelo ustrezajo. Nisem privrženec teorij zarote, ampak ugotavljam, da politični eliti zelo ustreza, da narod ni enoten. Večkrat opozarjam, da sem privrženec meritokracije, torej verjamem v sistem, kjer uspevajo najboljši. Čeprav pred volitvami vsi govorijo o tem, kasneje tega ni nikjer. Potem je tu še kompleks 'ljubljenih vodij', ki se bojijo sposobnih ljudi okrog sebe, in potem je tako, kot je.«

Žiga Vavpotič je ponosen na dva svoja projekta, čeprav je njegov življenjepis poln dosežkov, priznanj, potovanj če hočete. »Simbioza in Ypsilon izstopata. Na ta dva projekta sem ponosen predvsem zaradi medgeneracijskega sodelovanja. Hvaležen sem vsem, ki so ju pomagali soustvarjati. Simbioze ne bi bilo, če ne bi bilo ogromnega števila prostovoljcev. Nanje sem ponosen, pa gre za mlade ljudi. Zdaj pa sem od vseh teh bojev kar malce utrujen in se nekoliko umikam iz javnosti. Grem v gospodarstvo, tam iščem nove izzive.«

S poleni pod nogami

Utrujen, pravi, tudi zaradi tega, ker se je navadil, da mu padajo polena pod noge. »Skrbi me za družbo v celoti. Prepotoval sem skoraj 80 držav in če v takem raju, kot ga imamo, ne znamo razumeti svojega potenciala, potem nekaj res ni v redu. Poglejte, pred petnajstimi leti smo se smejali Čehom in Estoncem, ki so se na morje vozili s polnimi avtomobili konzerv, zdaj pa prav oni kupujejo naše gospodarstvo. Pa se ne bojim, da slovenska družba umira, imamo svoj ponos, svojo kulturo, čeprav je podcenjena, kot je marsikaj podcenjenega. Zato je res skrajni čas, da se nekaj spremeni. Slavimo smrt, slavimo majhnost, nihče ne sme pokukati nad sivo povprečje. Jaz bi predlagal celo ministra za prihodnost, ki bi imel daljši mandat od drugih, saj je prihodnost pomembnejša od preteklosti. Tega nočemo dojeti.«

Za konec se ustaviva še pri srečanju v Cankarjevem domu pred dvema tednoma, ki je dvignilo veliko prahu. »Moj namen je bil, da se srečajo različni ljudje in debatirajo o prihodnosti. Grozno je, da v 25 letih te države tega nismo doživeli. Da se sreča 150 različnih ljudi in se pogovarja o stanju danes z vidika tega, kar bo treba narediti v prihodnosti. Listo smo sestavljali trije, torej Marko Voljč, dr. Lenart Škof in jaz, ki predstavljamo tri različne generacije. Marko je iz gospodarstva, Lenart prihaja iz akademskih vrst, jaz sem izhajal iz civilne družbe. Želim si, da bi takšno razpravo imeli vsaj enkrat na leto. Slišali smo različne ideje, vsi smo izvedeli marsikaj novega in zanimivega. Lahko rečem, da je po sestanku 150 ljudi odšlo malo bolj tolerantnih in z ugotovitvijo, da je padlo kar nekaj dobrih idej. Predvsem pa smo poudarili koncept meritokracije, da bomo ljudi cenili po tem, kaj znajo in česa so sposobni. Na drugi strani smo se strinjali okrog koncepta države, ki je enaka za vse. Mi žal nimamo Slovenije, ki bi bila enaka za vse. To sta bili dve poglavitni ugotovitvi srečanja.«

Veliko ugibanj je sprožila udeležba Marka Voljča, ki ga v prelomnih trenutkih mnogi videvajo kot možnega mandatarja. »Marko Voljč je povedal jasno in javno, da je v njegovih letih verjetno kaj bolj zanimivega kot politika. Midva sva prijatelja, Marko me je predlagal za trilateralo, za Rockefellerjevo štipendijo in to mi je odprlo nove dimenzije. Imel sem možnost srečanja s Henryjem Kissingerjem, z Johnom Kerryjem, srečal sem ogromno zanimivih ljudi. Moje osebno mnenje pa je, da mi je žal, da Marko ni dobil možnosti mandatarstva, saj je uglajen, razgledan, sposoben. Upam pa, da bo Marko Voljč ostal aktiven v razmišljanju in delu za prihodnost Slovenije. Želel bi si tudi, da bi politika v Marku in vseh ljudeh, ki so bili na srečanju, to možnost videla in ponudila roko za sodelovanje. To bi bilo smiselno.«