»Vztrajnost je moja vrlina. Od vseh izkušenj mi je najbolj pomagalo, da mi je v teh vetrovnih vremenskih okoliščinah uspelo ohraniti mirnost in zbranost,« se je Andreji Mali smejalo po uvodni sobotni posamični preizkušnji svetovnega prvenstva v Kontiolahtiju. Sedemintridesetletna Kamničanka je z 8. mestom kot najlepšim pozitivnim presenečenjem reševala čast slovenskega biatlona, potem ko se dobitniku kolajn z zadnjih prvenstev Jakovu Faku ni izšlo po željah v sprintu (14. mesto) in zasledovanju (8. mesto), podobno kot tudi ne hitremu Klemenu Bauerju (39. na zasledovanju) in izkušenemu Janezu Mariču (66. mesto). V vremenski ruleti z začinjenim vetrom, kakršna je na tekmah morda le nekajkrat v zimi, je prav najstarejša v karavani znala izkoristiti razmere sebi v prid.

Kamničanka je po zaslugi odličnega streljanja v zelo zahtevnih vremenskih razmerah dosegla uspeh kariere na svetovnih prvenstvih. Vsekakor posebno zadoščenje za dolgoletni trud. Po sedmem mestu v tekaškem sprintu na olimpijskih igrah 2002 v Vojakovi kotlini pri Salt Lake Cityu ima od marca 2015 v zbirki dosežkov še uvrstitev med deseterico tudi v biatlonu. Svojevrsten tekaško-biatlonski dvojček, ki uspe zelo redkim. Kamničanka je vsa ta dolga leta vztrajala in dočakala uspeh. »Z leti vsak, ki vztraja, ugotovi, da ne pomaga, če se jeziš na vreme. Tudi sama sem prišla do tega zaključka. Sprejela sem razmere, kar je prvi korak, da ti uspe. Zavedala sem se, da so zahtevni pogoji moja priložnost,« je opisala pristop. Tekmuje na desetem svetovnem prvenstvu v petnajsti sezoni s puško na rami. »Prvo tarčo sem zgrešila, a sem čutila, da je bila to moja napaka in ne posledica vetra. Zato sem vztrajala brez korekcije in – zadela. Pri streljanju stoje pa nisem hitela in jih kar tako na hitro popokala, pač pa sem pazila na sunke vetra in sprožila zbrano. V tej sezoni sem bila že nekajkrat v podobni vlogi, a se ni izšlo. Vseskozi sem verjela, da mi lahko uspe. Kar čutila sem, da je lahko to na svetovnem prvenstvu. Ta uspeh mi pomeni toliko kot zmaga,« je opisala biatlonsko ekstazo.

V streljanju se je z enim kazenskim strelom lahko upravičeno primerjala z dvojno svetovno prvakinjo Francozinjo Marie Dorin Habert, ki ji je življenjski dosežek uspel le sedem mesecev po rojstvu hčerke Adele. Ničla je uspela le srebrni Poljakinji Weroniki Nowakowski-Ziemniak, ki je v nedeljo ujela še bron. »Weroniki privoščim, je moja dobra prijateljica in bila je prav tako nekajkrat blizu uspeha. Končno je tudi njej uspelo dobiti kolajno,« je tekmici uspeh privoščila Malijeva. Z dvema kazenskima je uspeh kariere dosegla tudi zamejska Slovenka Dunja Zdouc (17. mesto), prvi dami zimskega lova Belorusinji Darji Domračevi (25. mesto) in Finki Kaisi Mäkäräinen (35.) pa je pet zgrešenih tarč že v soboto odpihnilo vse.

Andreja Mali je imela nekaj sreče tudi v smučini, saj je med njenim nastopom najmanj snežilo. Kar pa jemlje kot danost za vztrajne. »S številko sem imela nekaj sreče. Smučina je bila malo bolj zvožena. Tudi to je treba imeti,« je pripomnila. Že v štafetnem nastopu mešanih štafet je pokazala zelo živahen tek, zato dober tekaški čas (20., minuto za najhitrejšo v smučini Nemko Lauro Dahlmeier, srebrno na zasledovanju) ni zgolj sreča. »Res je, že na tekmi štafet sem imela dober občutek, da sem v klanec lahko poskočila. To mi je dalo dodatno korajžo. Sama nisem presenečena. Vedela sem, da sem sposobna tudi visoke uvrstitve, kot je ta osmica. Osmica mi je usojena in se me kar drži. No, saj sploh ne vem, koliko jih je,« se je spraševala. Je njena osma uvrstitev med deseterico, od tega sedma na osmo mesto. Zraven ima še najboljši dosežek med biatlonkami – četrto mesto v Antholzu 2003. A če je zadnje uvrstitve med osem nizala v sezonah 2005, 2011 in 2014 (marca v Oslu), je očitno, kakšno jekleno voljo je imela za vztrajanje. Še zlasti ker gre za bivšo tekačico, ki je kar trikrat kot prva Slovenka stala na zmagovalnih stopničkah svetovnega pokala v tekih decembra 1999. »Pri meni zagotovo ne drži, da bi tožila, kako težko je vztrajati. Polovično se športa tudi zdaj ne lotevam,« pravi Kamničanka, tudi ena od samorastnic v reprezentanci. Pri tekaškem treningu ji že štiri leta svetuje Boštjan Jakše, pri streljanju pa Polona Sladič, trenerka paraolimpijske reprezentance, ki ji je pred sezono svetovala nekaj sprememb pri strelskem treningu (oprijemu kopita) in je nemara tudi zaradi tega imela v tej zimi zgolj eno uvrstitev med trideseterico, 24. mesto na uvodnem prizorišču v Oestersundu. Njena velika želja ostaja uvrstitev na zmagovalne stopničke. Da bi se to zgodilo v nedeljo, kjer je začela le minuto za deset let mlajšo Dorin Habertjovo, ji ni bilo dano (20. mesto). »Začela sem solidno, a sta bila dva kazenska kroga le preveč. Razmere so bile boljše, dalo se je zadeti in mnogim je uspevalo bolje,« je pripomnila znova med najhitrejšo dvajseterico v smučini. Sobotni ni bil le dan od zgoraj.

Tudi med biatlonci so razmere izkoristili nekateri iz druge vrste, na žalost favoritov, kot je Jakov Fak. »Kaj naj rečem drugega kot to, da se nisem znašel. Prepričan sem, da sem se glede na vetrovne okoliščine pravilno odzval s korekcijo na puški, a zgrešen strel je šel ravno v nasprotno stran tarče. Čudno. Zdaj je, kar je. Še bodo tekme,« se je Jakov Fak opogumljal po sobotnem sprintu (14.) in se nadejal velike šampionske vrline, da lahko čez noč zacveti v vsej perfekciji, a so ga na zasledovalni tekmi ustavile tri nepodrte tarče leže, z izjemnim tekom pa se je prebil na osmo mesto. »Znova sem mislil, da na strelišču vse delam dobro, a sem znova zgrešil,« je Fak izpostavil strelsko uganko. »Vem, da je dosežek pod mojimi pričakovanji, a dobra plat je to, da sem se na koncu zbral.« Dvajsetka bo v četrtek.

Če je v soboto naslov svetovnega prvaka pripadel statistično najboljšemu tekaču zime med biatlonci, Norvežanu Johannesu Boeu, bron je pristreljal njegov starejši brat Tarjei, vmes pa se je vrinil srečni Kanadčan Nathan Smith, je bil na zasledovanju najboljši nenatančni Nemec Erik Lesser, ki sta mu sledila Rus Anton Šipulin in starejši Boe, tako kot Fak pa so ostali najboljši lovci zime brez pričakovanega plena. V sprintu, ki je podlaga tudi za zasledovanje, je bil Martin Fourcade najhitrejši med tistimi s tremi zgrešenimi tarčami (12. mesto), Fak »srebrn« in »bronast« kralj biatlona Ole Einar Bjoerndalen (18.). Nič bolje ni šlo princu med aktivnimi šampioni, Norvežanu Emilu Hehleju Svendsenu (36.) s štirimi zgrešenimi, »svetovni prvak« med lovci s petimi kazenskimi pa je Klemen Bauer (47.), s sedmimi od desetih pa je vse prekosil Nemec Simon Schempp, doslej tretji s skupnega seštevka svetovnega pokala. Kot zelo pomembno ozadje tega – Fak ga je v nedeljo po beri točk že prehitel. Klemen Bauer je bil seveda razočaran: »Vse sem vložil v ta nastop. Priložnost je splavala v vetru. Prepričan sem bil, da se bom v vetru znašel, a očitno je bil le preveč nepredvidljiv,« je potožil in zavrnil tezo, da je to zgolj priročen izgovor. Po zasledovanju, ko je ob boljši, 75-odstotni natančnosti napredoval na 39. mesto, je le pribil: »Prst je kar sam pritiskal na sprožilec.« Bauer je sicer v vrhunski tekaški formi. Oba nastopa je kljub številnim kazenskim končal med deseterico najhitrejših v smučini, s čimer je potrdil optimizem pred odhodom na Finsko. »Tek je ob takem streljanju nepomemben. Ne ostane mi drugega kot to, da se pripravim na naslednjo tekmo.«