Letošnji, doslej 17. festival dokumentarnega filma, ki se bo jutri začel v Cankarjevem domu in teden dni potekal v še dveh dvoranah, Kinodvoru in Slovenski kinoteki, je »poln hitrih, odločnih, nujnih filmov, ki iščejo rešitve«, kot je v uvodu v programsko knjižico zapisal vodja filmskega programa v Cankarjevem domu Simon Popek. Toda sam uradni začetek festivala bo malo drugačen in celo malo slovenski, namreč kot italijansko-slovensko-argentinska koprodukcija Ples z Marijo v režiji Ivana Gergoleta: to je dokumentarec o argentinski plesalki in učiteljici Mariji Fuchs, ki pri svojih 90 letih še vedno pleše in v svojem studiu v Buenos Airesu sprejema učence z vsega sveta, ti pa so tako plesalci in igralci kot ljudje s fizičnimi in psihičnimi omejitvami.
Od žvižgačev do skrajnežev
Na festivalu bo prikazan tudi »najbolj nujen« pa tudi z oskarjem za najboljši celovečerni dokumentarec nagrajeni Citizen Four Laure Poitras, ki je nastal ob Snowdnovem razkritju zaupnih dokumentov, s katerim je žvižgač opozoril na ilegalne prisluškovalne tehnike ameriških obveščevalnih služb. To je obenem skoraj kot politični triler zrežiran film avtorice, ki je znana kot ena najbolj drznih kritičark ameriške politike »nacionalne varnosti«. 1971 pa je naslov filma Johanne Hamilton, ki je neke vrste »zgodovinsko dopolnilo« prejšnjemu: govori namreč o tem, da je štiri desetletja pred Wikileaksom in Edwardom Snowdnom v ZDA potekala aktivistična akcija, ki je razkrila FBI-jeve protizakonite metode prisluškovanja in nadziranja državljanov ter posledično privedla do kongresne preiskave in zmanjšanja pristojnosti zloglasne agencije.
V filmu Biti Iranec njegov režiser Mehran Tamadon dokumentira svoj projekt, da bi v svoji hiši v Parizu s skupino skrajnih iranskih islamistov razpravljal o viziji laične države, v kateri bi sobivali tako pripadniki vseh ver kot ateisti; debata se močno zaplete že pri prvem vprašanju o čadorju, ki pokriva ženske, toda štirje antagonisti se kljub zagovarjanju tradicije izkažejo za duhovite in spretne sogovornike. Ta film odpira tekmovalni program (za nagrado Amnesty International), ki obsega še nemški dokumentarec o žrtvah spolnega nasilja Brez uspavanke avtorice Helene Simon (gre za družinski portret treh generacij žensk, ki so vse trpele posledice spolnega nasilja), hrvaški film Goli, ki govori o jugoslovanskem taborišču za politične zapornike na Golem otoku, kjer je bil zaprt tudi dedek režiserke Tihe Gudac; film Srbski odvetnik Aleksandra Nikolića predstavi Marka Sladojevića, ki je kot mlad pravnik, živeč na Nizozemskem, na haaškem sodišču za vojne zločince prevzel vlogo zagovornika Radovana Karadžića; tu je še V suženjstvu zakleti, švedsko-danski film Görana Olssona, ki vsebuje tudi nedavno odkrite arhivske posnetke tragičnih trenutkov v spopadih s kolonialnimi silami v Afriki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v komentarju pa se opira na antikolonialistične spise Frantza Fanona. Nagrajenca v tem programu bo izbrala žirija v sestavi Majid Hussain (begunec iz Nigerije, ki dela v italijanskem centru za begunce), Jelka Stergel in Goran Vojnović.
Med intimo in politiko
V Sladkornem bluesu češka režiserka Andrea Culkova s prav detektivsko natančnostjo odkriva povezave med korporacijami, politiko ter zdravniškimi in farmacevtskimi lobiji, »ki jim je cilj, da je svetovna populacija zasvojena s sladkorjem in posledično bolna«. Ta film je tako kot Citizen Four in 1971 iz programa Aktualni, družbenokritični, v katerem je treba omeniti še Zelenega princa Nadava Schirmana, ki govori o palestinskem mladeniču, sinu enega od vodij politične organizacije Hamas, ki je postal tajni agent izraelske obveščevalne službe Shin Bet.
Toda festival ima še dva programa: prvi je Intimni in globalni portreti – s čilskim Časom za čaj Maite Alberdi, že omenjenim Plesom z Marijo, ameriško Svobodno šolo Amande Wilder, kjer se učencem ni treba učiti niti matematike, če se tako odločijo, in z madžarskim Tokom ljubezni Agnes Sos, ki sredi romunske Transilvanije poteka med sedemdesetletniki in sedemdesetletnicami. In program Miti, ikone, mediji ‒ z biografskim dokumentarcem o nigerijskem glasbeniku in političnem aktivistu Feli Kutiju (Kako sem našel Felo Kutija, Alex Gibney), italijanskim komičnim dokumentarcem o fenomenu »berlusconizma« Belluscone Franca Maresca, s triurnim filmom Fredericka Wisemana o londonski Narodni galeriji in zabavno zgodbo Ni vse zlato v režiji Kiurja Aarme in Hardija Volmerja o Estonskem studiu za reklamni film; to je bilo edino podjetje, ki je v Sovjetski zvezi snemalo oglase za televizijo, narejene tudi za artikle, ki sploh niso obstajali. In tu je še kinotečni program, ki bo predstavil politični dokumentarec od 50. do 70. let prejšnjega stoletja na Češkoslovaškem, v Franciji, Poljski in Veliki Britaniji: ta program je pripravil sodelavec Slovenske kinoteke Andrej Šprah, ki bo s Sabino Đogić tudi vodil seminar Nori na dokumentarni film.