Gemma, ki je zapustila temperamentni Madrid in svoj dom ter nove prijatelje našla v Ljubljani, se tu počuti odlično. »S kolegi in kolegicami na filozofski fakulteti se odlično razumem, navdušena sem nad svojimi študenti, prijatelji pa so mi v Ljubljani predstavili tudi mojega partnerja, sicer nogometaša iz Nigerije,« v smehu pove Gemma in z navdušenjem prizna, da ji življenje v prestolnici ustreza tudi zaradi kulturnega dogajanja. »Vse je tako blizu – gledališče, koncerti.«
»Že nekaj let sva s partnerjem razmišljala, da bi se zapeljala do Podčetrtka, zato sem bila iskreno vesela, da sem kot vaša izvidnica dobila priložnost, da kraj, o katerem sva od prijateljev slišala že veliko lepega, končno tudi vidiva,« nam je priznala Gemma. Tudi ona se je konca tedna v vlogi izvidnice lotila po navodilih. »Na spletni strani slovenia.info sem v angleškem jeziku našla veliko informacij o Podčetrtku. Nekaj spletnih strani sicer ponuja informacije tudi v španščini, vendar so te zelo skope,« je povedala in dodala, da je nočitev rezervirala po booking.com, ker je pač tako navajena. »Izbrala sem penzion Natura Amon. Navdušila me je tudi njihova spletna stran, prepričala pa predvsem narava, ki sem jo videla na objavljenih slikah,« je še odkrito priznala.
Vas, kjer vsak vsakogar pozna
Pot, na katero sta se odpravila z osebnim avtomobilom, je bila prijetna. »Avtocesta je bila odlično označena, tako da večjih težav nisva imela. A ko sva zavila z avtoceste, priznam, da sva na nekaterih delih dvomila, ali sva še na pravi poti,« je povedala in omenila, da bi bila kakšna dodatna označba dobrodošla. »Če potujem in se med potjo izgubim, tega ne jemljem kot tragedijo. Včasih kakšna stranska pot ponudi novo, zanimivo doživetje. A ker sva tokrat imela cilj in nalogo, sva med potjo, zgolj za vsak slučaj, vključila GPS in tako brez zapletov prišla do cilja.«
Tudi Gemma in njen partner sta svojo izvidnico v Podčetrtku začela pred vrati TIC, ki sta ga našla brez težav. A vrata so bila zaklenjena. »Pisarna namreč v soboto in nedeljo dela le do 12. ure. To se mi zdi neprimerno, predvsem za turiste, goste, ki se tako kot midva pripeljejo iz Ljubljane in za pot potrebujejo uro in pol brez postanka.« A ker je Podčetrtek kljub vsemu majhno turistično mesto, vas, kjer vsak pozna vsakogar, sta pred zaklenjenimi vrati naletela na krajana, ki je kakopak poznal gospo, ki dela v pisarni, in jo je tudi hitro poklical. Kot je v smehu povedala Gemma, je vse skupaj sicer delovalo sila simpatično, a dodala: »Pa vendar – vrata bi morala biti vsaj ob koncu tedna vseeno odprta dlje. Pa tudi če gospe ne bi poklicali, sva se lahko z vsemi potrebnimi informacijami – sicer v pisni obliki iz brošur – opremila pred vhodom. Brošure so razstavljene v vsaki restavraciji, lokalu, recepciji in tudi v penzionu, kjer sva prenočila. O znamenitostih kraja sva se odlično informirala.«
Izkušnjo iz TIC je izvidnica opisala kot prijetno. Dobila sta vse informacije, ravno tako ju je usmerila do penziona Amon in njihove restavracije, kjer naj bi po njenih besedah veliko dali celo na lokalno in eko pridelano hrano. »Ker obožujem naravo, nama je priporočila obisk Kozjanskega parka, ki je v Podsredi, in je vreden vsake pozornosti,« je povedala Gemma in dodala, da si je že predhodno po spletu ogledala vse večje znamenitosti kraja: samostan, Jelenji greben, čokoladnico, Kočo pri čarovnici in Terme.
V lekarni sta si luč prižgala sama
Opremljena z brošurami sta izvidnika pot nadaljevala do penziona, kjer sta pred zaprtimi vrati in s prstom na zvoncu čakala nekaj minut, da so jima prijazno odprli vrata. »Čakanje ni bilo nadležno, ker je sama okolica penziona res tako lepa, da imaš občutek, da se je čas ustavil.« Po dobrodošlici gospodarice, ki je gosta pozdravila v odlični angleščini, hkrati pa ponovno predstavila celotno turistično ponudbo kraja, sta se izvidnika odpravila do minoritskega samostana Olimje. »Priznam, da tako lepega kraja še nisem videla,« je z odkritim navdušenjem pripovedovala Gemma. »Dobre tri ure sva se sama sprehajala po samostanu. Občudovale staro lekarno s čudovito fresko.« Da gre za fresko mojstra Antona Lerchingerja, ki ponazarja pot do zdravja in sreče, izvidnica ni vedela, saj ni bilo možnosti za voden ogled. A sta pred vrati samostana lahko vzela tudi v angleškem jeziku napisano njegovo zgodovino, ki je po ustnem izročilu stara 1000 let. Luč za ogled stare lekarne pa sta si morala prižgati kar sama. Edinega človeka sta srečala le v prodajalni z zeliščnimi pripravki, čaji, tinkturami in mazili, ki pomagajo ohranjati zdravje.
Kljub že pozni popoldanski uri sta se peš odpravila vse do Jelenovega grebena. »Uh, bilo je tako lepo. Ko se pred tabo odpre pogled na dolino, na samostan in jelene, ki so se zadovoljno pasli na prostem,« navdušenja ni skrivala Gemma. Fascinirana nad vso lepoto sta se pustila zapeljati simpatični gostiteljici bližnje trgovinice s spominki Zlata skrinjica, ki jima je z navdušenjem razlagala o doma pridelanih in pripravljenih izdelkih. »Gospa nama je razložila, katera vrsta jabolk je primerna za sok, jabolčni zavitek. Zaupala nama je, kako pridelujejo marmelado in sploh jo je bilo prijetno poslušati,« nam je povedala Gemma in zaupala, da sta si za domov kupila sveži, doma narejen sir, jabolčne krhlje, borovničevo marmelado in jabolčni sok.
Slabo znanje angleškega jezika
Lačna, tudi zaradi poslušanja o domačih dobrotah, sta se vrnila do penziona Amon, saj so jima priporočali njihovo restavracijo. Polna pričakovanj sta prvo razočaranje doživela že na samem začetku. »Restavracija je lepo in okusno opremljena, prostor pa precej temen. Zato sva se želela usesti poleg okna, vendar nama tega niso dovolili,« je povedala in pri tem dodala, da restavracija sploh ni bila zelo zasedena. Ponovno se je zataknilo, tokrat pri natakarju. »Ta je očitno znal le nekaj osnov angleščine. Hotela sem se pozanimati o ekološko pridelani hrani, a se je izkazalo, da imajo na jedilniku morda le tri, štiri vrste doma pridelane zelenjave. Na vsa dodatna vprašanja, kako pripravljajo hrano in kaj nam priporoča, nisem dobila želenega odgovora. Sicer se je natakar odlično izkazal pri sosednji mizi, kjer so bili domači gostje, tako da verjamem, da je bil kriv le jezik in ne njegovo neznanje. Pa vendar... Ob vseh priznanjih, ki so se kitila na stenah, sem bila malo razočarana.« Lačna sta podlegla ponudbi zgolj z jedilnega lista in si naročila gobovo juho, ki je bila po njuni oceni odlična. V pričakovanju mesne plošče za dve osebi (kosi race, purana in svinjine) je ponovno sledilo razočaranje. Res, da je morda Španki težko prodati vsako meso, pa vendar, kot je dejala Gemma, so bila njuna pričakovanja glede številnih namigov in pohval o restavraciji očitno previsoka. »Tudi za sladico sva dobila čokoladni mus, izbrala bi lahko tudi tiramisu. Ob poslušanju o lokalnih, doma pridelanih jabolkih sem pričakovala, da bom lahko izbirala med jabolčnim zavitkom, pito.«
Po večerji sta se v počasnem tempu sprehodila do čokoladnice. »Mi je težko reči, pa vendar sem bila nad čokoladnico razočarana. Tako veliko sem poslušala o njej, da sem si ustvarila previsoka pričakovanja. Mislila sem, da se bova s partnerjem lahko usedla za majhno mizico in se ob kavici spogledovala s čokoladnimi dobrotami. Navsezadnje sem se od daleč pripeljala, da vidim to zelo znano čokoladnico,« je odkrito priznala.
S polnim trebuščkom in že prijetno utrujena sta se počasi odpravila do svoje sobe. Spanje? »Ne, siesta, seveda,« nam je v smehu povedala energična lektorica in dodala, da sta se zvečer sprehodila še do pivnice Haler, kjer je pivo zvarjeno po nemškem – starograjskem receptu. »Vzdušje, glasba in razpoloženje gostov in celotnega osebja je bilo vrhunsko. Uživala sva ob dobrem pivu in tudi natakarji so nama znali odlično predstaviti ponudbo piva, ki ga strežejo,« je povedala Gemma in dodala, da sta kasneje izvedela, da ima pivnica tudi odlično hrano. »Vsekakor še en razlog več, da prideva ponovno.«
Družinski živžav v bazenu
Naslednje jutro sta izvidnika dan začela v bližnji domači pekarni. Tu sta kupila odličen jabolčni zavitek in domač, lokalen jogurt ter jabolčni sok, ki sta ga tudi spila ob povratku domov. »Odpravila sva se do lokalne kavarne na jutranjo kavo. Ker je bila nedelja deževna (izvidnika sta se na pot odpravila 21. in 22. februarja op. p,), sva izpustila načrtovani ogled Koče pri čarovnici in se odpravila do Term Olimie. »Tako v TIC kot v penzionu mi niso znali svetovati, ali izbrati velnes Orhidelio ali Termalijo,« je izvidnica omenila in še dodala, da je na recepciji term tudi omenila, da jo savne ne zanimajo. Simpatična receptorka jima je zato svetovala obisk Termalije, ponudbo v Orhidelii pa ocenila kot dražjo in luksuzno. »Sicer nisem imela občutka, da nama niso želeli ponuditi Orhidelie, vendar so naju ravno zaradi bazenov usmerili drugam.« Tam sta izvidnika naletela na pravi počitniško obarvan živžav. Svoje je naredilo tudi deževno vreme. »Med živahnimi in glasnimi družinami sem se spomnila na prijatelja, ki se vedno pohvali, kako hodita s partnerjem premagovat stres v terme Olimia. In dejansko – vedno prideta domov čisto prerojena, umirjena,« je v smehu odgovorila sogovornica in dodala, da bosta zagotovo ob naslednjem obisku Podčetrtka poiskala svoj mir in se prepustila razvajanju v Orhidelii.