Bili so naravno pametni tile Korenovi (priimek je prvič omenjen že davno tega in do danes so se vsi gospodarji pisali Koren), ko so naravno danost termalnih vrelcev, tega zaščitnega znaka Dobrne, zaznali kot popolno priložnost za postavitev gostilne. Niso se ušteli. Zdravilna termalna voda praviloma dosega konstantnih 36 stopinj Celzija, imajo tudi prečudovit termalni park v samem zdravilišču. Najstarejši del v njem je sloviti kostanjev park, ki ga je leta 1820 dal zasaditi tedanji lastnik, grof Franc Ksaverij Kajetan Dienersberški. V njem je tudi Vila Higie, katere podobo krasi orjaška sekvoja (deblo ima premer 416 centimetrov). Znamenitosti so tudi slap Šumečnik in jama Ledenica, kjer so uspeli svojčas led iz bližnjih ribnikov ohraniti vse do poznega poletja, pa Hiša kulturne dediščine z zbirko Polenek, dolina mlinov, Kačji grad v neposredni bližini in še bi lahko našteval.
Vse navedeno je kar klicalo po postavitvi tradicionalne vrhunske gostilne. Pa so jo postavili in je bila najprej, o tem ne gre dvomiti, furmanskega značaja, kot večina takratnih tovrstnih posvetno-božjih objektov. Poleg je bila seveda tudi kmetija, tako da so vso hrano, ki so jo pripravljali za svoje goste, pridelali kar doma. Zdajšnja lastnica gospa Jolanda Podgrajšek zna povedati, da so takrat pekli le koruzni kruh, ker bele moke ni bilo. Za tiste čase je bilo značilno tudi to, da ni minila nedelja, ko se v gostilni ne bi vsaj malo zravsali, predvsem takrat, ko se je žlahtnost maliganske opojnosti spremenila v lastno prekomernost. Njihova takratna specialiteta so bile ribe, ki so jih lovili v ribniku za kapelico na posestvu.
Znano je, da je bil Franc Koren že pred drugo svetovno vojno žandar, njegova žena Ana pa je vodila gostilno. Tako gre sklepati, da je Franc že znal vročekrvneže v red spravljati. Kmalu je gostilno prevzela hčerka Marija (Jolandina stara mama), ki sta ji pomagali neomoženi sestri Ana in Fani (tudi četrti otrok Lojzek se ni nikoli oženil), poročena Arlič (njen mož je služboval v starih toplicah, a gostilna je obdržala ime Koren). To so bili časi, ko je bila zdraviliška Dobrna (z njo pa tudi gostilna Koren) resnično dobro obiskana. Ogromno gostov je prihajalo iz Vojvodine, Banata, Dalmacije, Zagreba, tudi kak srbski minister se je znašel med njimi (pisal naj bi se Vlaškolin) in pri Korenovih so takrat imeli tudi že prenočišča.
Staro mamo Marijo je nasledil sin Karel, ki sta mu še vedno pomagali obe teti, sestri stare mame Marije, Ana in Fani. Leta 1979 je Karel nenadoma umrl in gostilno so zaprli. Zaprta je ostala kar dolgo, vse do leta 1992, ko sta jo v ponovni pogon spravila zdajšnja lastnica Jolanda in njen mož Marjan, krepak možakar, priznani kuhar, ki si je znanje pridobil tudi v tujini. Posrečena prigoda, katere glavni akter je bil prav krčmar Marjan, je ta, da je v gostilno prišel neki hudo siten gost, ki se je delal norca iz strežnega osebja, saj mu nobena temperatura naročenega vrčka piva ni bila po godu. Pa je vrli, stasiti Marjan nekaj časa to mirno spremljal, potem mu je bilo pa po dokaj dolgem času le dovolj. Zgrabil je nečloveško sitnobo in ga je čisto človeško kar ven odnesel, brez tistega prej omenjenega vrčka piva.
Marjan in Jolanda sta kmalu dobila tri sinove, Denisa, Alaina in Patrika. Starejša dva sta se strokovno-gostilniško dodobra izobrazila, mlajši je še osnovnošolec. Kmalu je usoda družino prizadela z Marjanovo smrtjo leta 2001, tako da je vse breme vodenja gostilne padlo na Jolando. S skupnimi močmi je sinovom in kleni materi uspelo gostilno obdržati, pa ne le to, uspelo jim tudi doseči resnično zavidljivo raven prestižne vrhunskosti, naj bo govor o kulinarični ali pa o enološki ponudbi.
Pri Korenovih raznolikosti jedi ni ne konca ne kraja: prekajena vratovina z jabolčnim hrenom in polnjenim jajcem s korenčkovo peno, korenčkova juha z medom, domače testenine z bučkami in prekajeno postrvjo, rižota ajdove kaše s popečeno slanino in jurčki, pražena jetrca, koline, solatni krožnik z dimljeno postrvjo, korenčkova rezina s kislo smetano in gozdnimi sadeži, ocvrti piščanec, govedina v solati s trdo kuhanim jajcem, pašta fižol, bograč, jedi z žara, tortelini, pasulj, vampi, rižota z morskimi sadeži, lignji na več načinov, ričet in še solatni krožnik s piščančjimi trakovi, divjačinske in ribje specialitete pa še bi lahko naštevali.
Vse skupaj je mogoče osvežiti z izrednim izborom vsega alkoholnega ali brezalkoholnega, kar si človek lahko poželi. Izreden čut za lepo in dobro ter lično urejeno, pregovorna prijaznost in predvsem neomajna volja vseh, ki so danes v »lastniški strukturi« gostilne Koren, so trdno zagotovilo, da bo ta gostilna doživela še mnogo lepih in nepozabnih dni, ki jih bodo plemenitili ljudje z vseh koncev naše domovine ter tudi mala množica tistih, ki bodo k njim prišli od vsepovsod. Kot je rekla skoraj vedno nasmejana in očitno trdoživa gospa Jolanda: »Praktično nemogoče nas je zgrešiti. Samo ovinka pred našo gostilno ni treba čisto do konca zvoziti, pa ste že pri nas. Ko ste enkrat pri nas, pa zelo težko odidete!« In ta neverjetna krčmarica ima prav. Vse dobro, Korenovi, in iskrene pohvale. Za vse!
