Četudi je maestro Uroš Lajovic začel svojo dirigentsko kariero v Slovenski filharmoniji kot dirigent asistent in bil pozneje 19 let stalni dirigent, je minilo več kot štirideset let, da se zdaj vrača v to ustanovo z nazivom šefa dirigenta. Tega so mu skozi leta onemogočali »klani in klike«, o čemer javno ni molčal. Njegova globoka, boleča rana zdaj dobiva svoj obliž.

Ta rana se je odprla zgodaj, leta 1971, ko se je mladi Lajovic vrnil s podiplomskega študija na Dunaju pri Hansu Swarowskem, enem najmarkantnejših osebnosti povojnega avstrijskega glasbenega življenja; pri njem sta študirala tudi Claudo Abbado in Zubin Mehta. Kot eden od štirih kandidatov se je prijavil na avdicijo v Slovenski filharmoniji, a so mu že pred avdicijo rekli, da so že izbrali »svojega«. Vztrajal je, da jo vseeno opravlja. Za asistenta dirigenta so potem vzeli »svojega« in še njega. Takratni direktor Darijan Božič ga je počakal celo, da je opravil z obvezno vojaščino.

Podoben zaplet se je Lajovicu zgodil leta 2001 na Dunaju, ko se je prijavil na avdicijo za redno profesuro na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost, kjer je potem poučeval četrt stoletja in na svoj način nadaljeval tradicijo »analitične interpretacije« svojega profesorja Swarowskega. Med potekom avdicije ga je predsednik komisije opozoril, da se mu ne splača več čakati, ker so že izbrali nekoga, pa se ni pustil odgnati. Predaval je o metrični substanci v delih Beethovna in Brahmsa – in prepričal. Takratni direktor Filharmonije Boris Šinigoj mu za profesuro ni čestital, zanimalo ga je le, kdaj bo v Filharmoniji dal odpoved.

Postal politično neprimeren

Lajovicu je šlo v Filharmoniji dobro le pod Oskarjem Danonom. Mlademu Lajovicu je omogočil, da je leta 1973 dirigiral na Muzički tribuni v Opatiji, čez dve leti je že sledilo vabilo na Zagrebški bienale. Po Danonovi zamenjavi leta 1974 sta prišla direktor in umetniški vodja Marijan Gabrijelčič in Anton Nanut kot dirigent – in tisto prelomno leto je Lajovic dirigiral trikrat, Kolar enajstkrat, Nanut pa kar 58-krat. Lajovic je postal za dolgo časa politično neprimeren. Ko je leta 1976 na mednarodnem dirigentskem tekmovanju Premio Guido Cantelli v milanski Scali zasedel odlično drugo mesto, v Ljubljani ni bilo nobenega odmeva. Le Pavle Merkù je o tem takrat pisal v Primorskih novicah.

Če naziva šefa dirigenta v Slovenski filharmoniji ni dobil, pa ga je leta 1979 dobil pri Zagrebških simfonikih (ki jih je sicer po letu in pol zapustil, ker statusa niso formalizirali) in leta 2001 pri Beograjskih filharmonikih, ki jih je uspešno vodil pet let. Pripeljal jim je celo Mehto, na tistem koncertu je bila solistka altistka Mirjam Kalin in vlada je Beograjski filharmoniji primaknila milijon evrov za nakup novih inštrumentov. Še vedno dirigira naokrog, stal je pred več kot 70 orkestri.

Biti stalni dirigent v Slovenski filharmoniji je dolga leta pomenilo le dirigirati orkestru, ne pa tudi umetniško snovati program, kot so to počeli šefi dirigenti v tujini. V Filharmoniji so v statutu to delovno mesto povozili in ob stalnem dirigentu uvedli »umetniškega vodjo«. Ko je bil Lajovic kratek čas leta 1979 imenovan za vršilca dolžnosti umetniškega vodje, je uvodnik za letni program lahko napisal, pod tekst pa se ni smel podpisati. To je bil čas antiavtoritativnega vodenja in kolektivnega upravljanja organizacij, Slovenska filharmonija je veljala za ustanovo posebnega družbenega pomena. Šele pod sedanjim direktorjem Damjanom Damjanovičevem so spet uvedli delovno mesto šefa dirigenta orkestra.

Zaradi profesure na Dunaju tam ni mogel veliko dirigirati, zamislil pa si je štiriletni cikel z Mozartovo glasbo in ga najprej ponudil Slovenski filharmoniji. Odklonili so ga, zato je leta 1989 ustanovil svoj ansambel Slovenicum – lahko pa so tam gostovali za visoko najemnino. Ker je maestro zadnja leta delovanje ansambla v glavnem financiral iz svojega žepa, je projekt zvodenel. V Mariboru so ga znali porabiti; leta 1994 jim je ponovno zagnal Mariborsko filharmonijo.

Glasbo ima v genih

Šest otrok je bilo v Lajovičevi družini, ima brata dvojčka in vsi z mamo in očetom vred so igrali klavir. Glasba je bila vseprisotna: dva strica, Anton Lajovic in Demetrij Žebre, sta bila velika glasbenika, še en bratranec, Aleksander Lajovic, je bil skladatelj. Tudi Uroš Lajovic je že pri osmih v šolski spis zapisal, da bo komponist. To sicer ni postal, se je pa vseeno odločil za študij kompozicije in pozneje še dirigiranja. Njegovo invencijo je pri šestnajstih letih zatrlo poglabljanje v kompleksnost Bachovih partitur. Skladanje ga je nato zanimalo le še teoretsko, kot iskanje poti do ideje glasbenega dela. In teoretično ga je ves čas zanimalo tudi dirigiranje, za njim je ugledna profesorska kariera. Ni učil le najbolj nadarjenih mladih iz vsega sveta, tudi slovitega baletnika Rudolfa Nurejeva, ki je proti koncu življenja pogrešal oder, pa je hotel postati dirigent.

»Dirigenti so vsi po vrsti ambiciozni ljudje. Po drugi strani pa so veliki narcisi. Sicer ne bi imeli nagona, da se stalno pojavljajo in dokazujejo v javnosti, stalno stremijo naprej,« je dejal maestro ob neki priliki. »Vendar je tempo edina stvar, o kateri dirigent res sam odloča! Ob tem pa mora varovati zgradbo, konstrukcijo dela.« Mozart, Mahler, Haydn so ga pomembno zaznamovali. Od Slovencev pa Kogoj. Ob 40-letnici Kogojeve smrti je leta 1996 orkestru Slovenske filharmonije dirigiral odlomek iz Scene ob Kafalku iz opere Črne maske, ki je veljala za neizvedljivo in je bila zato deležna številnih redakcij. Že takrat je Lajovic pripovedoval, kako se že nekaj let ukvarja z mislijo, da bi opravil revizijo te opere; imel je dovoljenje dedičev, a se je zatikalo pri denarju in pri društvu slovenskih skladateljev. Več let pozneje, leta 2012, je za slovensko glasbeno zgodovino opravil gigantsko delo. Revidiral je to 900 strani dolgo opero, za kar je porabil osem let oziroma 3000 ur, in jo potem tudi dirigiral.

Zadržani člani orkestra

Malce bolj zadržani se zdijo ob prihodu novega šefa dirigenta zdaj člani orkestra. Ne da Lajovica ne bi poznali ali cenili. »Za nas glasbenike je nedvomno velik intelektualec, svetovljan in eden najboljših slovenskih dirigentov,« pravi eden od članov. Moti pa jih, ker se jim je preprosto – zgodil. Spet, pravijo. Tako kot prejšnja dva šefa dirigenta, Emmanuel Villaume in Keri-Lynn Wilson. Direktor jim je vsakič obljubil soodločanje pri izbiri, pa so potem za prihod Villaumeja in Wilsonove izvedeli iz medijev, za Lajovica pa iz kuloarjev ljubljanske Opere.

Orkestraši nimajo vzvoda, da bi nastavili oziroma pomagali nastaviti svojega umetniškega vodjo, kot recimo glasbeniki v drugih orkestrih v tujini, ali kot lahko o svojem ravnatelju soodločijo učitelji in o svojem strokovnem direktorju zdravniki v UKC. Po pravilniku o Slovenski filharmoniji direktor sam postavi svoja umetniška pomočnika za orkester in zbor, to pa formalnopravno pomeni, da tisti, ki nastavi direktorja, postavi tudi umetniškega vodjo. In če direktorje postavlja politika, je konflikt interesov neizbežen. Ali pa z Lajovicem elegantno rešljiv.