Starodavno mesto Kamnik z več kot tisočletno zgodovino se je po likvidaciji in stečaju Kemijske industrije Kamnik, meščanom bolj poznane kot pulferfabrik, barutana in smodnišnica, pred skoraj desetletjem znašlo pred velikim izzivom. Poiskati so morali odgovor, kaj z dragocenim, kar 70 hektarov velikim območjem, katerega osrednji del je bil dotlej kljub neposredni bližini historičnega mestnega jedra skrit za visoko z žico obdano ograjo in je zaradi statusa varovanega območja mestu desetletja onemogočal razvoj v severno zeleno zaledje.
Prvi odgovor, ki ga je pomagal ukrojiti kamniški arhitekt Tomaž Schlegl, je na območje zarisal danes skoraj utopičen projekt največjega srednjeevropskega športnorekreativnega parka Veronika, ki se je navezoval na regijski park Kamniško-Savinjskih Alp. V 115 milijonov evrov vreden projekt je arhitekt umestil vse; od 1200 postelj do športnih dvoran in igrišč, zimskih središč, bazenov, kolesarskih poti, jahalnega središča, trim steze, pasje šole, sedeža regijskega parka in spomina na bogato industrijsko dediščino, kar je ujel tudi v pretresljivo filmsko pripoved z naslovom Urbicid. A čeprav je bil všečen projekt takrat vključen v pripravo prostorskih načrtov, ga danes v njih ne najdemo. »Še več, osnutek občinskega prostorskega načrta, ki je predvideval logično prehajanje dejavnosti od industrijskih na jugu, stanovanjskih v osrednjem delu in do turističnih na severu mesta, kjer se je zaključeval s kulturno-rekreativnimi dejavnostmi v zelenem območju, se je povsem podrl, ko je novi načrt pod taktirko nove občinske oblasti izbrisal intermodalni potniški terminal na Zapricah in širitev industrijske cone na Korenovi, kamor naj bi preselili industrijo z območja smodnišnice,« obžaluje Schlegl.
Davek krize odnesel Veroniko
Podžupan kamniške občine Matej Slapar pojasnjuje, da so davek krize plačali tudi v Kamniku, kjer so izgubili na stotine delovnih mest, k njim pa se je priselilo nekaj sto občanov, ki tudi potrebujejo vrtce in šole... Zato so prisiljeni prisluhniti željam lastnikov in ohraniti vsaj teh nekaj sto delovnih mest, ki so še na območju smodnišnice. Na javni tribuni o perspektivah opuščenega območja, ki so jo v sklopu projekta Kam so šle vse fabrike pripravili v Medobčinskem muzeju Kamnik, pa je razložil še, da nimajo kje vzeti niti deset milijonov evrov za odkup zemljišč. Zato lahko le sodelujejo z lastniki.
A jim je prav to lahkotnost sodelovanja z lastniki očitala tako vrsta občanov kot strokovnjakov, saj take priložnosti in izziva ne gre izpustiti iz rok zgolj zaradi trenutne krize, so menili. Nekateri so predlagali kar nacionalizacijo, spet drugi spraševali, kako je območje sploh pristalo v zasebni lasti, drugi pa opozarjali, da bi morala občina izkoristiti predkupno pravico... Prisluhnili so tudi vizijam mladih avtorjev, ki jih je prav tako združevala misel, da zaradi trenutnega pomanjkanja denarja ne smejo dopustiti ne razprodaje tega dragocenega prostora ne razprodaje industrijske dediščine, ki že izginja pred njihovimi očmi. Zato so predlagali vsaj takojšen popis inventarja v vseh 102 objektih osrednjega območja, ki naj bi nekoč vendarle bogatil muzejsko zbirko.
Pri glavi in pri repu
V imenu podjetja Locus, ki že skoraj končuje občinski prostorski načrt, je Leon Kobetič pojasnil, da se je načrt v letih priprave precej spremenil, a da na območju smodnišnice še vedno dopušča razvoj zelenih dejavnosti, lahko v povezavi s stanovanjsko gradnjo, lahko pa v ožji turistično-športni povezavi. »Zavedati se je treba, da bo razvoj smodnišnice definiral usodo starega mestnega jedra in mu dal nov zagon le, če bodo na območje zarisali zgodbe, ki bodo pritegnile zasebni kapital, ki mu bo občina pomagala pridobiti še evropska sredstva.«
Da mora mesto stkati vizijo, ki bo presegla politične mandate, in v njo vtkati primerjalne prednosti, kot so čudovite naravne danosti in bogata kulturna dediščina, je na Izzivu X: Smodnišnica na pragu Kamniško-Savinjskih Alp se razprodaja, izpostavil tudi ljubljanski podžupan, profesor Janez Koželj. Opozoril je, da se občina ne sme uklanjati parcialnim željam posameznih lastnikov, saj to vodi v stihijski razvoj in predlagal, da se lotijo urejanja izziva na dveh koncih – na jugu in severu oziroma pri glavi in repu. Na severu bi lahko uredili kombinacijo plezalnega centra in Gorske reševalne službe, na južnem pa mali terminal za javni mestni promet v kombinaciji z dnevnim centrom za otroke in starejše, obstoječim kulturnim centrom in manjšo trgovino.
Da se za obzidjem smodnišnice, ki se seseda vase, že dogaja marsikaj nezaželenega, opozarjajo Kamničani, ki bi radi ohranili tudi svojo industrijsko dediščino. A je tudi ta v rokah zasebnih lastnikov, obžaluje Miloš Ekart s kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine in razloži, da lahko zavod s praznimi žepi igra predvsem vlogo papirnatega tigra in se ubada z vprašanjem, koliko dediščine si v današnjih razmerah sploh lahko privoščimo.
Nabavili so po sto ton TNT hkrati
Da je bila nekoč smodnišnica, ki je v najproduktivnejšem obdobju zaposlovala okrog 1400 delavcev, zgled uspeha, reda in discipline, se spominja Cene Griljc, ki je v tovarni delal 33 let, marsikateri spomin pa mu je, tudi sestrama, ki sta tam delali po 38 let, zaupal oče, ki je v barutani delal med letoma 1922 in 1960. Griljc se spomni, kako lepo so bili urejeni parki in gozdovi znotraj obzidja, da so žene in otroci oficirjev, ki so stanovali v današnji upravni stavbi, igrali tenis in se kopali v bazenu pod graščino Katzenberg, ki je danes zasut. Spomni se, da jih zaradi discipline ni bilo strah, pa čeprav so takrat zares sedeli na sodu smodnika; ljudje pa so začeli paniko zganjati šele v zadnjih letih, ko je bilo že vse zapuščeno in se je na območju smodnišnice skladiščilo še nekaj nevarnih snovi, ki so jih pripadniki Slovenske vojske lani vendarle odpeljali z območja oziroma uničili kar tam. »Ko sem bil vodja nabave, smo pripeljali tudi po sto ton TNT hkrati in ga hranili v zastraženem objektu. Stvari so nam začele uhajati iz rok šele po osamosvojitvi, ko smo izgubili trge,« pravi Griljc, ki ga žalosti, da vse propada in kmalu ne bo ostalo nič več niti za muzej, ki bi ga bilo nujno treba urediti.
