VEČ ČLOVEŠKE IN PEDAGOŠKE POŠTENOSTI

Vlaganje v dobro izobraževanje je investicija z najvišjimi obrestmi. Denarja je na zasebnih računih in v raznih nedonosnih naložbah na desetine milijard, ponujajo ga vse vrste investitorji, izobraževalni sistem pa ne želi ponuditi kakovostnih in vrhunsko konkurenčnih programov, ampak vztraja na zastarelih modelih, katerih glavni cilj je vsedostopno in brezplačno javno visoko šolstvo, ki večinoma ne sledi potrebam sodobne družbe. Rezultat tega sistema so nekonkurenčni diplomanti z določenim teoretičnim znanjem, brez veščin in kompetenc, in kar je še najbolj kritično, brez sodobne državljanske in finančne pismenosti ter zavedanja, da bi morali, kot visoko izobraženi kadri, predvsem sami poskrbeti za uspešno delovanje v družbi.

Ob predlogu koncepta za novi zakon o visokem šolstvu je bilo pričakovati temeljite konceptualne spremembe, je pa na žalost samo nadaljevanje starega sistema, ki poskuša zastarele metode naprtiti tudi tistemu delu izobraževalnega sistema, ki išče nove, sodobne in tudi uspešnejše modele. Tudi sklicevanje na pet let staro strategijo mu ni posebno v čast.

Ker bo v naslednjih mesecih veliko razprav in prepirov o tem, kakšen naj bo visokošolski izobraževalni sistem v Sloveniji, in ker bodo vsi branili predvsem svoje pozicije, bi se bilo verjetno treba najprej dogovoriti o drugačnih izhodiščih in šele nato zadeve formalizirati. Sicer bo vse potekalo po načelu, bolj ko stvari spreminjaš, bolj ostajajo enake. In to je v primeru, da ne bo prišlo do korenitih sprememb in predvsem izdatnejšega financiranja, še najbolj smiselno.

Mislim, da so osnovni problemi naslednji, in ugotavlja jih tudi spremno besedilo k predlogu novega zakona. Poskušam jih zapisati v malo karikirani obliki:

1. Obseg in struktura vpisa v posamezne segmente slovenskega izobraževalnega sistema sta v precejšnjem nasprotju z logiko normalnega vpisa. Od 67.300 vpisanih študentov v šolskem letu 2013/14 jih je 46,8 odstotka vpisanih na univerzitetne programe, 33 odstotkov na visoke strokovne in 19,7 odstotka na višje strokovne programe. Do tega je prišlo mimo vseh strokovnih in pedagoških meril, izključno zaradi pridobivanja denarja, višješolske diplome so razvrednotene, če pa razberemo, da več kot 80 odstotkov diplomantov konča na magistrskem študiju, nas lahko začne boleti glava in razumemo, zakaj smo takšna družba.

2. Nihče me meri, kakšni so učinki izobraževanja; to pomeni, kaj pri določenih predmetih ali po končani diplomi študenti znajo, kakšne so njihove veščine in kompetence.

3. Slovenski visokošolski izobraževalni sistem temelji na predpostavki, da je njegova ključna naloga, da zagotovi dosmrtno zaposlitev nekaj tisoč visokošolskim učiteljem, katerih glavna naloga je pisanje člankov in pridobivanje točk. Vse, kar je usmerjeno v konkretno in praktično, je banalno in nevredno akademske skupnosti.

4. Ker študij traja več let (od tri do pet ali celo sedem), je splošna ocena načrtovalcev in izvajalcev študijskih programov, da je nesmiselno, da študenti pridobivajo praktična znanja in veščine, kaj šele kompetence, ker bodo ti po koncu študija tako in tako zastareli.

5. »Pedagoški« modeli na ustanovah so zelo različni, od tega, da se lahko skupaj obravnava po nekaj sto študentov, do izjemno individualiziranega študija. Povprečna cena izobraževanja ni tako nizka (6700 evrov na študenta na leto), med izobraževalnimi ustanovami pa so velike razlike – nekatere dobijo na študenta na leto 2000 evrov in manj, druge 20.000 evrov in več, pri večini tistih, ki se vpišejo na zasebne šole, pa nič. Diplomanti v celotnem obdobju šolanja stanejo državo od 6000 do 150.000 evrov ali pa nič, če so v zasebnih šolah brez koncesije.

6. Večina učiteljev, bolje predavateljev, na visokih šolah nima niti osnovnih znanj o delovanju človeka in sodobnih načinih poučevanja, saj so naziv predavatelj (kar tudi so) dobili izključno na podlagi ocene poskusnega predavanja. Vse zahteve po tovrstnem dopolnilnem izobraževanju je akademska srenja večkrat ostro zavrnila. Zato je tudi logično, da je osnovno izhodišče za delo, to je število ur predavanj, v sodobnem, interaktivnem svetu že davno preživeta osnovna metoda dela.

7. Slovenski visokošolski sistem temelji na izjemni diskriminaciji in protežiranju določenih skupin študentov, katerih presečna značilnost je, da se vpišejo na javne šole in imajo vse brezplačno, med vpisanimi v zasebne šole pa je spet selekcija, saj nekatere dobijo koncesijo, druge pa ne. S tem da so zneski za te študente še vsaj enkrat nižji za podobne programe kot za tiste v javnih šolah.

8. Ker naj bi bilo vse brezplačno, je pa na precej ustanovah zelo podfinancirano oziroma se sredstva ne porabijo za izobraževalni proces, se program izvaja nekakovostno. Praviloma gre vse za plače, sodobna oprema zadnjega desetletja pa je praviloma preskočena. Ker v šolstvu ne morejo prenaročati študentov, kot to delajo zdravniki, jim pač vstavljajo »lesene kolke«, samo da je posel formalno opravljen.

9. Predstavniki visokošolskih izobraževalnih ustanov stalno poudarjajo, da si želijo dolgoročnega in stabilnega financiranja ter ustvarjalnega miru ipd. To bi si želel vsakdo, vendar živimo v svetu hitrih sprememb in prilagajanja, in izobraževalni sistem se mora izjemno hitro prilagajati (poseben strokovni del izobraževanja) ter dati možnost tistim najboljšim učiteljem in mentorjem, ki želijo in so sposobni ob svojem delu v praksi prenašati znanje študentom in jih obenem vključevati v realno okolje stroke, znanosti, umetnosti, podjetništva ipd. Zato je treba uveljaviti konkurenčen sistem z mandatnimi dogovori in več učitelji za določeno področje – ki bodo vsakodnevno v praksi.

Rešitve so lahko zelo hitre in vsem dobre znane, samo nekaj človeške in pedagoške poštenosti je treba, in treba se je odločiti, ali je glavni namen zagotoviti vrhunsko, konkurenčno izobrazbo študentom ali pa dosmrtno in stabilno zaposlitev učiteljem. Ker je slovenski izobraževalni sistem že dve desetletji v krempljih sindikatov, je prva naloga, da se jim ne da možnosti, da v sistem dodatno vsilijo dosmrtno zaposlene, ampak je treba zagotoviti, da se bo ta opcija zmanjšala na določen obseg in da bodo izobraževalne ustanove lahko vključevale v delo le najboljše učitelje, ki bodo istočasno delali v praksi, in to v obsegu in na način, ki bo optimalen za izvedbo študijskega procesa v določeni ustanovi. Skratka v skladu s svojim poslanstvom in strategijo in ne po sindikalnih zahtevah.

Nekatere možne rešitve so naslednje:

Glavni cilj slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema mora biti, da se državljanom zagotovi vrhunska visokošolska izobrazba, in to na nivoju, za katerega so sposobni, in na področju, ki jih zanima.

Zato je treba visokošolski sistem strukturno urediti, pri čemer sodi na univerzitetni oziroma akademski program približno 20 do 25 odstotkov populacije, ki zaključi srednjo šolo, kar pomeni v Sloveniji približno 4000 do 5000 študentov na leto, na visokošolske strokovne programe pa približno 30 do 35 odstotkov populacije, ki zaključi srednjo šolo, ali od 6000 do 7000 na leto. Skupaj torej največ 12.000 na leto. Drugi srednješolski maturanti sodijo na višje strokovne šole ali šolanje zaključijo po srednji šoli. Sedaj je stanje obrnjeno na glavo.

Stopnja šolanja, ki jo je državljan sposoben doseči, je predvsem odvisna od njegovih sposobnosti, potencialov in želje po izobraževanju, pri čemer bi morali na vseh nivojih podpirati vseživljenjsko izobraževanje.

Vsak državljan bi moral po zaključeni srednji šoli imeti na voljo določena sredstva, ki bi jih lahko porabil za svoje formalno ali neformalno izobraževanje tam, kjer misli, da bo dosegel najboljši rezultat. Okvirna vsota, ki bi jo državljan dobil na osebni izobraževalni račun, bi bila na primer od 20.000 do 25.000 evrov. Ta sredstva bi morala biti porabljena izključno za izobraževalni proces v visokošolski ustanovi in v podjetju ali ustanovi, kjer bi potekal del študijskega procesa. Država torej ne bi več neposredno financirala izobraževalnega dela izobraževalnih ustanov, ampak bi to opravili študenti z vpisom. Ustanove bi lahko postavile realne cene izobraževanja in izvajale kakovosten študijski proces.

Če bi študent potreboval za študij več denarja, bi ga lahko dobil, če bi bila država za to zainteresirana, iz posebnega fonda in bi v tem primeru tudi podpisal pogodbo, da bo določeno število let ostal v javnem sektorju. Ne bi se smelo na primer dogajati, da država nekomu financira iz javnih sredstev 150.000 evrov za študij medicine, da potem v isti ali drugi državi prodaja zdravila naših ali tujih podjetij, številni kraji po Sloveniji pa nimajo zdravnika. Ta podjetja imajo dovolj denarja, da to lahko plačajo sama. V drugih primerih pa so na voljo zasebna sredstva, delodajalci in krediti, saj se predvideva, da za študij več porabijo tisti, ki bodo kasneje tudi več zaslužili. Razna prepričevanja, da so nekateri študiji izredno dragi, tu niso na mestu, saj gre to predvsem na račun izsiljenih meril. Nekje so izredno individualizirali študij, pa čeprav bi ga za dosego ciljev lahko in morali tudi drugi, tam, kjer gre za veliko drage opreme, pa se morajo vključiti tudi zainteresirani uporabniki, saj tak študij zanje in brez njih ni smiseln.

Zelo verjetno se bodo pojavili tudi zainteresirani delodajalci, ki bodo iskali ustrezne kadre. Če pa vseh teh interesov ni, zelo dragega študija nima smisla izvajati, vsaj na račun skupnosti ne.

Visokošolske izobraževalne ustanove morajo imeti popolno avtonomijo in država naj jim ne predpisuje organiziranosti in načina dela, temveč zahteva učinkovito porabo denarja s preverjanjem rezultatov dela. Prek NAKVISA ter z na novo uvedenim zunanjim preverjanjem znanja, veščin in kompetenc študentov, ki bo zelo hitro naredilo konec sumničenjem o »prodaji« diplom.

Zato je nesmiselno in celo zelo škodljivo posegati v strukturo in delovanje posameznih izobraževalnih ustanov, ki morajo najti nove in učinkovite modele, ki ne morejo temeljiti na sindikalistični logiki in naši togi delovni zakonodaji, ki je uničujoča za gospodarstvo in pogubna za izobraževalni sistem. Osnovni princip delovanja sodobne izobraževalne ustanove je, da temelji na pridobivanju znanj, veščin in kompetenc študentov na določenem področju, da se celoten študijski proces organizira v sistemu izobraževalne platforme in da s študenti delajo učitelji, ki redno sodelujejo v praksi – kot strokovnjaki, raziskovalci, umetniki, menedžerji ipd. Ne tisti, ki so nekoč nekje delali v praksi. Dodatno je treba vključiti v sistem dela in plačila mentorje iz podjetij in ustanov, ki študentom zagotavljajo del specialnih veščin in velik del kompetenc.

Treba je torej ločiti sredstva za izobraževanje od tistih, ki se porabijo, da nekdo lahko zadosti pogojem, da je učitelj ali mentor v visokem šolstvu. Učitelji in mentorji na visokošolskih strokovnih programih morajo obvezno redno in neposredno delovati v gospodarskih družbah in ustanovah, na univerzitetni programih pa jih mora biti večji del raziskovalcev, določen del verjetno iz raziskovalnih skupin na fakultetah, večina raziskovalcev pa danes tako in tako deluje na inštitutih ali v gospodarstvu. Posebej je treba opozoriti na razliko med ustanovami z univerzitetnimi programi, ki temeljijo na raziskovalnem delu in imajo lahko tudi raziskovalne enote, ter ustanovami s strokovnimi programi, ki ne smejo imeti svojih proizvodnih enot, saj to predstavlja damping na trgu, obenem pa nemoralno dejanje konkuriranja na trgu lastnim diplomantom. Od tod tudi zahteva, da strokovne šole ne smejo imeti redno zaposlenih (več kot dva ali tri), ker tam nimajo kaj početi. In namesto da novi predlog zakona zapoveduje, da bi morale imeti visoke strokovne šole več kot polovico zaposlenih, bi moral zapovedati, da ne smejo imeti več kot 30 odstotkov redno zaposlenih. Na visokih šolah pa bi morali zgornjo omejitev postaviti na 50 odstotkov.

Sodobne tehnologije omogočajo in zahtevajo popolnoma drugačne oblike dela, pri čemer tudi novi predlog osnutka predvideva študij na daljavo, kjer klasičnih oblik dela sploh ni več, saj sodobne in interaktivne, z multimedijskimi tehnologijami in izdelki podprte tehnologije zagotavljajo veliko večji učinek. Študenti in učitelji so v času izvajanja določenih predmetov in projektov v stiku ves čas in ne glede na lokacijo, v študijski proces, ki temelji pretežno na projektnem načinu dela, pa se vključujejo tudi številni strokovnjaki iz različnih ustanov in držav.

Siliti ustanove, naj za polni delovni čas zaposlujejo polovico ali večino učiteljev, ima podlago v sindikalističnih zahtevah in je popolnoma v nasprotju z logiko delovanja sodobnega izobraževalnega sistema, ki potem sili vodstva ustanov, da učiteljem dajo za poučevanje tudi pet in več predmetov, da imajo polno delovno obveznost, obenem pa si izmišljujejo razne projekte in raziskave, da zadostijo še minimalnim potrebam po tovrstnem delu. Če je sistem javnih šol za dolga leta blokiran z dosmrtnimi pogodbami z zaposlenimi in se v osnutku zakona načrtuje mandatno zaposlovanje, naj se pusti pri miru nejavne šole, ki postavljajo svoj sistem.

Predlagam, da se novi zakon zgleduje po zakonu o višjih strokovnih šolah, ki odlično delujejo in uspešno pokrivajo potrebe gospodarstva in kjer je kadrovska zahteva ta, da mora imeti ustanova redno zaposlene tri ljudi – ravnatelja/-ico, tajnika/-co in sodelavca/-ko za izvedbo praktičnega izobraževanja. Za visokošolske izobraževalne ustanove bi lahko morda postavili pogoj, da sta v rednem delovnem razmerju dekan/-ka ali prodekan/-ka za študijske zadeve in tajnik/-ca, pa tudi to verjetno ni potrebno, vsaj dokler ustanova nima vsaj sto študentov.

Ob zaključku razmišljanja o kadrovskih zadevah v visokem šolstvu naj omenim, da imajo vsi sposobni učitelji in mentorji zelo veliko dela ter jih je praviloma treba še prositi, da sodelujejo v izobraževalnem procesu (sodobne tehnologije so njihovo pripravljenost za sodelovanje zelo povečale), tisti pa, ki na trgu niso uspešni in jih nihče ne potrebuje, tudi v izobraževanju nimajo kaj početi.

Ker velja za temeljno načelo poučevanja, da je treba na koncu strniti bistveno, je moj predlog za spremembo zakonodaje ključen v treh točkah:

1. Zagotoviti je treba enakopravnost in dostopnost vseh državljanov do visokošolskega izobraževanja ter uvesti osebne izobraževalne račune, iz katerih bodo lahko namenili sredstva za svoje izobraževanje v javnem ali zasebnem šolstvu. Transparenten sistem bo temeljil na pravici odgovornega posameznika, da sam razpolaga s sredstvi, ki mu jih je namenila skupnost za formalno in neformalno izobraževanje, in da si izbere ustrezno ustanovo, pri tem po potrebi doda svoja sredstva, ter si tako zagotovi vrhunski študij.

Za zagotovitev tega pogoja ni potrebna nobena sprememba ustave, saj le-ta to že zagotavlja, sedanja zakonodaja pa jo krši.

2. Visokošolske izobraževalne ustanove morajo imeti popolno avtonomijo, kar pomeni, da jim zakon ne sme predpisovati organizacije in načina dela, zagotoviti pa mora zunanje preverjanje delovanja ustanov, in sicer prek NAKVISA ter zunanjega preverjanja znanja, veščin in kompetenc študentov oziroma diplomantov po merilih najbolj razvitih držav. Sistem bo samodejno prevetril ustanove, prečistil in dopolnil kadre ter zagotovil racionalno povezovanje ustanov z okoljem.

3. Ker je na vseh področjih ključen denarni tok in je vse odvisno od kadrov, naj država obstoječi zakon, ki je v sedanjih razmerah deloval, dopolni z zgoraj omenjenimi usmeritvami in določi rok petih let za uresničitev. V tem času naj vsaka zasebna šola, za katero je velik interes za vpis, dobi koncesijo za en program, vse visokošolske organizacije pa pripravijo pogoje za konkurenčno vključevanje učiteljev in mentorjev iz prakse.

Program večjih vlaganj v znanost naj zagotovi, da bodo imele raziskovalne organizacije in enote več možnosti za vrhunsko delo, razbremenjeno gospodarstvo pa bo že znalo poskrbeti zase in se povezalo s strokovnimi šolami. Intenzivno vlaganje v temeljito konceptualno prenovljen slovenski izobraževalni sistem je edini realni slovenski New Deal, saj bomo dobili aktivne, izobražene ter visoko kompetentne in konkurenčne državljane.