Temelji krščanske civilizacije se rušijo pod udarci macol, krščanske skupnosti, ki sedijo na teh temeljih, pa ubijajo in prodajajo v sužnost. Krščanska Evropa obrača obraz proč in se ukvarja z vprašanjem, kdo bo koval njen denar na mejah zahodnega imperija.
To ni sporočilo za javnost iz Vatikana iz leta 1272, ko so se vdale zadnje trdnjave križarjev na obalah Libanona in Palestine. V obtoku niso papirusi in pergament. To je povzetek videoposnetkov z youtuba. Vojaki Kalifata Abu Bakra El Bagdadija so se z gorjačami in pnevmatičnimi kladivi lotili asirskih spomenikov muzeja v Mosulu, asirske kristjane, ki so med najstarejšimi kontinuiranimi skupnostmi na svetu, pa so zdesetkali in sedaj podirajo njihove zadnje vasi, potem ko preživelo prebivalstvo odpeljejo stran. Prav okrog Mosula pa se je zgodba začela. Tam so si izmislili pisavo, namakalne naprave, boga in hudiča, kolo in tiste delikatne reči, ki jim pravimo družba in civilizacija.
Položaj je še strašnejši. Vojaki Kalifata sploh ne uničujejo originalov, ampak kopije iz mavca. Originale so iz muzeja ukradli že leta 2003 med ameriško invazijo, ko so razpustili iraško vojsko in izgnali uradnike, Irak pa je padel v brezvladje. Kar je bilo preveliko, da bi tatovi odnesli, so potem med okupacijo preselili na varno v Bagdad. Le malokateri original je še v Mosulu. V Mosulu pa je ostalo tudi zelo malo od nekaj več kot milijona kristjanov, ki so tam živeli pred osvoboditvijo. Pobegnili so na vse konce sveta. Sedaj ameriška letala izvajajo kaznovalne ukrepe in bombardirajo položaje Kalifata v okolici mesta. Kaj pa delajo Evropejci?
Kadarkoli v Bruslju ali Strasbourgu govorijo o temeljih evropske civilizacije, jim je treba pokazati posnetke uničevanja iz iraške avanture in njenih nadaljevanj. »Ali govorite o tem?« Kje pa ste bili, ko so izbrisali spomenike začetkov naše civilizacije? Ali vam niso že v osnovni šoli povedali, da je naša civilizacija nastala v Mezopotamiji, ob sotočju Evfrata in Tigrisa? No, vidite, tista lepa reka, ki teče skozi Mosul, je Tigris, z Evfratom pa se zlije malo naprej v Bagdadu. Tam smo se mi prvič učili brati. Tam tudi še danes preživeli asirski kristjani z egiptovskimi Kopti tekmujejo, ali so se prvič pokrižali v Siriji ali v Egiptu. Tudi ob najširšem razumevanju monumentalnega dela, ki ga opravljajo v prestolnicah Združene Evrope, je treba priznati, da so temelje evropske civilizacije prepustili Združenim državam Amerike.
Kako to? Turški zunanji minister Ahmet Davutoglu je konec leta 2009 dal intervju za Objektiv. Takrat je bil zadnji trenutek, ko se je zdelo, da ima evropska zunanja politika prihodnost, turška politika pa je bila racionalna. Davutoglu je navijal za sprejem Turčije v EU, ker bi s tem »evropska zastava na meji s Sirijo vihrala proti Aleppu in Damasku, na iraški meji bo gledala v Erbil in Bagdad, na iranski bo nekaj ur vožnje od Teherana in se bo približala Pakistanu, na severu pa bo na meji z Gruzijo in njenimi zapleti z Rusijo«. O Ukrajini se takrat še nikomur ni sanjalo, Evropa pa je imela možnost, da se postavi kot globalna sila s trdnimi kulturnimi temelji, dinamično ekonomijo in strateškim pristopom do globalne politike. Davutoglu je kot alternativo ponudil, da »Evropa ostane star monokulturen kontinent, ki je zagledan sam vase« in se veseli svoje neprehodne meje s Turčijo.
Neprehodno mejo smo dobili, ob Grčiji pa se je evropski kontinent globoko zagledal sam vase in se od tam nikoli več ni premaknil. Tudi ko so Grki glasovali za novo politiko, so se evropski finančni ministri odločili, da bo obveljala stara in da jo morajo Grčiji vsiliti. Od nekdaj je že jasno, da industrijska komandna hierarhija in monopoli finančnih institucij niso del demokratičnega sistema odločanja. Tam se ne glasuje. Tudi ideja participativne demokracije v politiki, kjer pa se glasuje, ne velja več. EU je v Grčiji demokracijo preprosto dala v suspenz, deželo pa v upravljanje nedemokratičnim mednarodnim institucijam.
Eden od argumentov za toleriranje nedemokratičnih institucij je bil, da ščitijo meje Evrope pred napadi od zunaj in zagotavljajo notranjo stabilnost kontinenta. Ukrajino je EU razglasila za integralni del Evrope. Ukrajinci pa ne smejo čez evropske meje brez schengenskih vizumov, medtem ko je meja njihove evropske države prehodna za ruske tanke. Temelji krščanske Evrope so zaščiteni tako, da kristjane, ki bežijo iz osvobojenega Iraka, kontinent prepušča njihovi usodi na morju in gleda, kako se utapljajo.
To, da Evropa potrebuje zunanjo politiko, ni več čisto res. Bilo bi sijajno, če bi kontinent poleg ekonomističnega besedičenja in pravniškega moraliziranja imel tudi kakšno razvidno politiko.
