Toda poleg postopkov notranjega nadzora, ki jih vodijo zdravniki in, kdo ve, morda tudi medicinske sestre, ter policijske preiskave, se je začel odvijati tudi neki povsem nov proces. Vprašanje zakonske in etične regulacije odločitev ob koncu življenja je postalo predmet javne razprave. Za začetek te razprave v Sloveniji lahko razglasimo 4. februar 2015, dan, ko sta na skupni seji o tem razpravljali dve telesi državnega zbora. Seja je bila sicer prekinjena po tem, ko smo vabljeni diskutanti predstavili svoje poglede na smiselnost javne obravnave tega vprašanja, torej preden so člani obeh teles podali svoja stališča, vendar lahko ne glede na nadaljnji potek seje že zdaj ugotovimo, da je vprašanje regulacije odločitev ob koncu življenja, ki vključuje tudi možnost zdravniške pomoči pri samomoru hudo obolelih in prostovoljne aktivne evtanazije, postalo predmet politične razprave. Prvič v Sloveniji.
Če bi obveljalo večinsko mnenje strokovnjakov in predstavnikov deležnikov, ki smo se odzvali vabilu sklicatelja, bi bil prvi korak evtanazije v slovenski politični prostor tudi njen zadnji. Predstavnik ministrstva za zdravje, predsednik zdravniške zbornice, predsednik komisije za medicinsko etiko (KME), predsednik zdravniškega društva, predstavnica paliativne medicine – vsi so v en glas zavrnili etičnost vsakršne oblike sodelovanja zdravnikov pri namernem dejavnem skrajševanju življenja bolnikov. To stališče se je odrazilo tudi v njihovem bolj ali manj odkritem odklonilnem odnosu do javne razprave o njej – jasno: če nasprotuješ evtanaziji, nasprotuješ tudi javni razpravi, ki bo morda privedla do njene uzakonitve. Razprava ni nujna v tem trenutku, smo lahko slišali, če pa že je, naj se osredotoči na razvoj paliativne oskrbe, saj da je bolnikov, ki bi hoteli pomoč pri skrajšanju svojega življenja, v resnici zelo malo, in se njihovo število manjša, bolj ko se bliža odločilni trenutek. Ko nastopi, jih menda sploh ni več. Dr. Voljč pa je tiste redke, ki si želijo evtanazije, kar izganjal iz Slovenije in EU ter jih pošiljal v Švico. Izjava dneva je pripadla predstavnici ministrstva za zdravje, ki je na seji političnega telesa odločno zatrdila, da razprava o evtanaziji ni, ne sme in ne more biti politična.
Visoka podpora evtanaziji v Sloveniji
Zdravniška ocena o odsotnosti želje po evtanaziji ostro nasprotuje neki drugi. Kmalu po aferi v UKC sta bili narejeni dve javnomnenjski raziskavi. Obe sta ugotovili, da zakonska uveljavitev možnosti evtanazije v slovenski javnosti uživa več kot 50-odstotno podporo. Prevedena v politično realnost ta stopnja podpore pomeni, da večina državljank in državljanov Slovenije nasprotuje sedanji prepovedi evtanazije v primerjavi z rešitvijo, ki bi evtanazijo dopuščala. Morda bi se sicer ta podpora stanjšala ob predložitvi konkretne zakonske rešitve, a lahko bi se tudi okrepila z glasovi tistih, ki so se doslej zaradi nepoznavanja materije vzdržali. Kritiki teh anketnih izidov bodo morda pripomnili še, da je bila večinska podpora evtanaziji pridobljena na razmeroma majhnem reprezentativnem vzorcu in v trenutku vznemirjenja v javnosti. Oboje drži.
Toda izide obeh anket potrjujejo tudi mnogi odgovori v veliko resneje zastavljeni raziskavi Slovensko javno mnenje, ki jasno kažejo, da je po letu 2000 večinska podpora evtanaziji stalnica. Ne gre torej za premajhen vzorec vprašanih ali za razburjenje po aferi (sklicevanje nanj kot na vzrok visoki stopnji podpore evtanaziji naleti na težavo, namreč, v podmeni trdi, da je afera v UKC prispevala k dvigu te podpore). In če je treba, lahko k omenjenim raziskavam dodamo še eno iz leta 2013, mednarodno, v kateri Slovenija glede podpore evtanazije v skupini 47 držav razvitega sveta zaseda razmeroma visoko 12. mesto takoj za državami severa Evrope in Španijo. Ta dejstva bi morala razpršiti dvome o visoki podpori evtanaziji v Sloveniji.
A tudi če se strinjamo, da javnost uzakonitev zasilne zavore ob koncu življenja podpira, obstaja vsaj še en ugovor tem številkam, ki ga je treba upoštevati, in ta je, da ljudje v resnici ne vedo, kaj je evtanazija. Nanj lahko odgovorimo v dveh korakih. Prvič, če ljudje tega res ne vedo, so za to odgovorni predvsem zdravniki, ki so si izborili glavno kompetenco glede vprašanj medicinske etike. V prvi vrsti si mora to pripisati KME, katere ena od ustanovitvenih nalog je tudi razširjanje javne seznanjenosti z etičnimi vprašanji in spodbujanje javne razprave o njih. Slovenska komisija tega doslej ni počela. Njenih stališč o odnosu do evtanazije, ki jih je proizvedla leta 1997 in na katera se sklicuje v javni razpravi v tem hipu, tako ne najdemo na njenih straneh medmrežja. In drugič, če v resnici javnost ni seznanjena v zadostni meri z vsemi aspekti evtanazije – sam se s tem strinjam – je to le argument v podporo javni razpravi o tem vprašanju. Odločna podpora evtanaziji med slovenskimi državljani kljub dosedanji prevladi odklonilnih stališč zdravnikov politično sfero k temu skoraj zavezuje, če hoče ohraniti atribut demokratičnosti.
Kakor o privatizaciji, posvojitvah otrok istospolnih parov ali čemerkoli drugem je iluzorno pričakovati, da bo o tem vprašanju kdaj dosežen popoln konsenz. Med ljudmi je enakost mnenj precejšnja redkost in večinoma nezaželena. Zato lahko toliko bolj čudi neverjetna enotnost, ki jo glede zavračanja evtanazije navzven kaže zdravništvo. Vsi kot eden prizadevanje za uzakonitev evtanazije obsojajo. Videti je, da se še ni našel en sam zdravnik, ki ne bi bil upokojen (in s tem vsaj deloma zavarovan pred formalnimi in neformalnimi sankcijami reda, ki mu pripada), ki bi si upal javno podvomiti v obsodbo evtanazije kot lažnega humanizma, ki je zapisana v zdravniškem kodeksu. Ta enotnost čudi, vendar tudi straši, saj govori o nekih drugih časih enoumja, ki naj bi bili že za nami, pa očitno niso. Podvomiti v smiselnost nekega pravila namreč še ne pomeni, da se ga v praksi ne bomo držali. Mnogi na primer dvomijo v smiselnost omejitve hitrosti na avtocesti, vendar se je vseeno držijo. Toda med zdravniki ni enega, ki bi podvomil. Kljub temu, da več kot polovica Slovencev evtanazijo podpira, med vsemi stotnijami zdravnikov ni enega samega skeptika.
Popolno soglasje med zdravniki in teologi
Zato novinarji, ki so o skupni seji dveh parlamentarnih odborov poročali kot o spopadu na eni strani zdravnikov in teologov, ki so branili prepoved evtanazije, in filozofov na drugi, ki so temu nasprotovali, niso udarili povsem mimo. Med zdravniki in teologi je bilo soglasje res popolno, med tremi filozofi pa se je na seji pokazala različnost mnenj.
Toda seja ni bila posvečena vprašanju, ali naj uzakonimo evtanazijo ali ne, ampak splošnejšemu in v demokratični družbi predhodnemu vprašanju, ali naj o možnosti njene uzakonitve kot družba sploh razpravljamo. Fronta zavračanja se je sklicevala na dejstvo, da je leta 1997 KME evtanazijo spoznala za neetično in s tem enkrat za vselej zapečatila njeno usodo. Dr. Voljč, njen predsednik, potrebo po vnovičnem razmisleku novih argumentov in pomislekov v zvezi s tem vprašanjem zavrača. To KME vnaprej dezavuira kot nosilca javne razprave o evtanaziji, če se bo politika zanjo odločila.
Prav v dneh po omenjeni razpravi v parlamentarnih odborih je svet obšla vest, da je kanadsko vrhovno sodišče sprevrnilo svojo dvajset let staro razsodbo, v kateri je zavrnilo ustavnost samomora z zdravniško pomočjo, in zakonodajalcu dalo nekaj let časa, da sprejme zakon, ki bo takšno pomoč uzakonil. Ugotovilo je, da se vrednote v družbi spreminjajo in da mora zakonodaja to upoštevati. Kanada ni osamljen primer spreminjanja zakonodaje na tem področju. Francoski parlament marca čaka razprava o zakonu, ki predvideva možnost globoke sedacije terminalnega bolnika na njegovo zahtevo, da bi tako zagotovili neboleč konec življenja. Zakonski predlog ima zagotovljeno parlamentarno večino, ki jo lahko poruši le nezadovoljstvo nekaterih poslancev. Ti zahtevajo rešitve, s katerimi bi bolj upoštevali avtonomijo pacienta.
Vse kaže, da se glede odločitev ob koncu življenja, podobno kot glede statusa istospolnih v svetu, tudi politično uveljavljajo novi pogledi o tem, kaj je skladno z idejo človekovih pravic in človekovega dostojanstva. Ja, razprava o evtanaziji je tudi v Sloveniji postala politična. In prav je tako.