Vinski gral
Wellandova zbirka je bila za bogat vinski trg poželjiva trofeja. A ne zgolj zaradi njegovega ugleda, ki si ga je prislužil kot partner priznane čikaške restavracije Alinea ter ustanovitelj (zdaj že bivše) newyorške restavracije Cru. Slednja je med drugim prav zaradi njegove kolekcije vin leta 2005 prejela prestižno nagrado Wine Spectatorja (Grand Award), s katero se lahko pohvali samo 74 ustanov, in še to le tistih, ki imajo vsaj »1500 steklenic širokega izbora vrhunskih proizvajalcev« ter so »brezkompromisno, strastno zavezane vinski ponudbi«. Njegov nabirek je namreč nosil pečat kredibilnosti, saj je vina kupoval brez posrednikov, neposredno pri proizvajalcih, in jih hranil v vrhunsko opremljenih kleteh v New Jerseyju ter v bližini francoskega Beauna. Med njimi so bila vina iz vseh čislanih regij sveta – od Burgundije do Champagne, Piemonta, Bordeauxa, Rone, Avstrije, Kalifornije... Za nameček je bilo iz obsežnega kataloga razbrati tudi to, da se v lesenih zabojih skriva prenekatera rariteta, denimo večje število magnumov Chambertin Dujac, letnik 2005, 50 zabojev z napisom Barolo Monfortino Riserva Giacomo Conterno, več kot 500 zabojev šampanjca z oznako Tête de Cuvée, ki prihaja iz najboljših delov vinogradov in ki ga polnijo le ob najboljših letinah, pretakajo v prestižne steklenice in zorijo dlje kot običajne penine. Pa 2000 zabojev Grand Cru Burgundyja; 160 onih z nalepko Domaine Bachelet, pa 250 zabojev Domaine Joseph Drouhina, 150 zabojev Domaine Georges Roumierja, 40 zabojev iz kleti Domaine Armand Rousseau, več kot 750 zabojev Chablisa, vključno z dvestotimi, ki sta jih pridelala oče in sin Dauvissat. In še in še. Poleg tega je Wellandov rujni zaklad navdušil tudi zaradi številnih rekordov, med drugim sta Corton-Charlemagne, letnik 2004, in Mersault Les Perrières, letnik 2002, dosegla ceno 2880 dolarjev za steklenico.
Za navadne smrtnike le kopica nerazumljivih besed, za poznavalce en vzdihljaj za drugim. Konec koncev se je, kot so poročali mediji, prodala največja vinska zbirka vseh časov – pravi vinski gral.
»Lomi se mi srce, da se moram od njih posloviti,« je za Wine Spectator izjavil Welland, ki o razlogih za prodajo ni želel govoriti, »toda istočasno se veselim, da bom lahko kupil novo vino.«
Vsega so krivi Azijci
Vinska matematika je bila nekoč preprosta. Podjetni posamezniki so kupili pet zabojev kakega rdečega bordojca, ga deset ali več let hranili v temni kleti z ravno pravšnjo vlago in temperaturo, popili dva, prodali tri. Pa zopet kupili pet zabojev tega ali onega mladega vina, ga leta in leta šolali v lastni kleti, malo manj kot pol popili, ostalo prodali, znova kupili … ter tako financirali svojo pivsko strast. Da so se ob tem početju nekateri amaterski zbiratelji prelevili v podkovane investitorje, je bil pravzaprav donosen stranski produkt.
Kot trdijo pri investicijski družbi Premier Cru, je vino v obdobju zadnjih 60 let prineslo večje donose kot nepremičnine, diamanti ali zlato. Med drugim so za spletno stran www.thisismoney.co.uk izračunali, da bi lahko leta 1952 s stotimi funti kupili tri zaboje Château Latoura, letnik 1949, in tri zaboje Château Mouton Rothschilda, letnik 1945. Danes bi za zaboj Latoura morali odšteti 45.600 funtov oziroma 3800 funtov za eno samo steklenico, za steklenico legendarnega Rothschilda pa kar 9500 funtov ali 114.000 za zaboj. 72 buteljk za 100 funtov bi torej v dobrih 60 letih dozorelo v pravo malo bogastvo – 478.000 funtov.
Toda vinski trg je dandanes videti drugačen. Bolj kot uživaški gospodje na njem dominirajo investitorji, katerih glavno gonilo je profit. Indeks Liv-ex, ki temelji na prodajnih rezultatih stotih najbolj zaželenih vin, izkazuje v zadnjem desetletju 150-odstotno rast. Cene najbolj čislanih steklenic so v obdobju od leta 2003 do 2011 narasle za kar 250 odstotkov, za kar pa so po mnenju vinskega trgovca Peta Gossa krivi predvsem azijski kupci.
»Azijskemu trgu ne dominirajo špekulanti, pač pa pivci,« je pojasnil za časnik Telegraph, predvsem tisti nesramno bogati, ki jih je po njegovem največ na Kitajskem. Petičneži iz druge največje gospodarske velesile na svetu imajo bojda nenasiten apetit po vrhunskih bordojcih, kar potrjujejo tudi hongkonške avkcije, kjer cene močno presegajo tiste britanske. »In ker se vse več trofejnega vina spije hitreje kot kdaj koli prej, zaloge prehitro izginjajo.«
Toda finančni cunamiji so v zadnjih letih pustili razdejanje tudi na vinskem trgu – cene so padle skoraj za tretjino. »Razlog je globalna recesija,« je prepričan Goss, četudi vrednosti nihajo tudi zaradi vremena, političnih zapletov, svetovne konkurence, gospodarskih razmer, ocen kritikov, okusa in kdo ve še česa.
A slišati je, da so cene vina znova v porastu. In če gre verjeti Paulu Bowkerju, ki je nekoč bdel nad vinskimi avkcijami pri hiši Christie's, zdaj pa je svetovalec pri londonskem podjetju Vinopolis, lahko letno računate na 30-odstotne donose. Le premišljeno morate napolniti vinsko košarico.
Ne strast, razum naj (pre)vlada
Toda, kaj v vinskem svetu pomenijo tehtni nakupi?
»Kupovanje vina je kot nakup hiše,« meni Victoria Moore, avtorica knjige How to Drink (Kako piti). »Če upate, da se bo njena vrednost zvišala, kupite enkratno hišo na prestižnem naslovu, če pa kupujete dom, v katerem boste živeli, ali vino, ki ga boste pili, se morate vanj preprosto zaljubiti.«
Saša Arsenović, solastnik restavracije in vinoteke Rožmarin, vidi v zbirateljski strasti precej pasti. »Če imaš v nekem času veliko vin, ki so ravno dosegla najboljšo kondicijo, ti pa jih ne moreš spiti, je škoda truda, razmišljanja, znanja in denarja. Zamudiš najboljši trenutek, in potem je vse zaman. Da denarja sploh ne omenjam!«
Finančnik in vinski trgovec Julian Skeels, eden glavnih svetovalcev za področja vinskih investicij na svetu, ki je doslej prodal za več kot deset milijonov steklenic, bi se bržkone strinjal. Prepričan je, da morate ločiti strast od razuma – ena vina kupujte za pitje, druga kot naložbo. »Na vina morate gledati kot na vsako drugo dobrino,« pridiga Skeels. »Vedeti morate, kakšna je njihova življenjska doba, kaj vpliva na njihovo ceno in kje se skriva njihov potencial.«
Kot je zatrdil za South China Morning Post, so stara vina trenutno cenejša od mladih, zato svetuje, da se lotite onih z manj razvpitimi etiketami, kot so recimo Carruades de Lafite-Rothschild, Les Forts de Latour ali Pavillon Rouge de Château Margaux.
»Večina misli, da bodo največje dobičke prinesla cenjena imena. Nasprotno! Klasična teorija investiranja pravi, da je treba kupiti nepredvidljive dobrine in jih prodati, ko je njihova cena najvišja. To pa pomeni, da morate brskati za drugačnim vinom.«
Menda pomaga, če se vaše srce ogreje za preizkušenega partnerja, recimo rdečeličneža iz Bordeauxa, burgundca, toskanca ali kakšnega vročekrvneža iz Novega sveta. Vsekakor pa se morate podkrepiti vsaj z nekaj tisoč evri in krepko malho znanja, se med obiski znamenitih regij na lastnih brbončicah prepričati, kakšna je kakovost te ali one letine, ter investirati v primerno vinsko klet. Ali še bolje: prepustiti skrb za staranje strokovnjakom – profesionalnim firmam, ki se že za nekaj deset evrov na zaboj ukvarjajo s hrambo, uredijo pa tudi vso potrebno dokumentacijo, ki jo bodo pri prodaji terjali kupci, trgovci ali avkcijske hiše.
Sv. Parker
Le da teh pri nas ni, tisti redki zbiratelji pa se skrivajo pred svetom kot plašna gozdna bitja.
Kdove zakaj, sva se spraševala z gospodom Markom Oblakom, ki v svoji šišenski kleti hrani okrog 2300 steklenic, kakih 800 različnih vrst. A še preden sva se dokopala do pregovorne podalpske zavisti in zamolčanih užitkov, ki jih v teh koncih bremenijo stoletja krščanske krivde, je direktor logistike pri farmacevtskem podjetju Unafarm pojasnil osnovno razliko med investitorjem in navdušencem.
»Kot ljubitelj vin upam, da bo neko vino, denimo Châteaux Montrose, letnik 2009, optimalno za pitje še v času mojega življenja. Kupil sem ga en primeur (dve leti pred uradnim pričetkom prodaje, op.a.) za dvakrat nižji znesek, kot so ga zaračunali, ko je vino prišlo na trg. Ampak v najboljši kondiciji bo okoli leta 2025, ko ne bo več preprosto dosegljivo, pa vse tja do 2060. Vprašanje pa je, ali bom takrat še živ, in če bom, ali bodo moje brbončice še zaznale, kaj pijejo.«
Več kot polovica njegove zbirke prihaja iz Bordeauxa, malo manj kot pol steklenic pa se ponaša z vsaj devetdesetimi točkami po Parkerjevi lestvici. Kar pomeni, da jih najbolj cenjeni svetovni vinski kritik – Američan Robert Parker, ml. – uvršča med pametne naložbe. Takšne, ki se bodo obrestovale v obliki več sto evrov na steklenico.
»Nihče ne prodaja vina tako kot Robert Parker,« je leta 2012 za Financial Times izjavil poznavalec Max Lalondrelle. »Če reče, da je letnik 2012 najslabši, kar jih je pokusil, ga ne bo nihče kupil, če pa reče, da je najboljši, ga bodo kupili vsi.«
Menda je njegov vpliv na vinski trg tako velikanski, da sta mu dva vinarja ponudila spolne usluge svojih hčera, kar nekaj pa mu jih je celo grozilo s smrtjo...
»Točkovna ocenjevanja so nujna pomoč ljubitelju,« je dopolnil gospod Oblak, »saj nihče ne more pokusiti vseh vin, da bi si našel najbližja. Pri svetovnih vinih se je pač treba zanesti na okus bodisi Parkerja in njegovih bodisi angleške skupine okoli Jancis Robinson in Stevena Spurrierja, pri avstrijskih, recimo, je v pomoč Falstaff, pri španskih pa Penin.«
Toda, kako se je sploh začela vinska romanca visokoraslega kavalirja? »Konec prvega letnika faksa sem bil povabljen k prijateljici na dom. Kot džentelmen in zaprisežen pivopivec sem šel v delikateso in kupil steklenico vina, po etiketi mi je bil najbolj všeč rumeni muškat iz haloške kleti. Po prvem kozarcu nisem več vedel, ali mi je bolj všeč vino ali gospodična. Potem sem začel spremljati časopise ter v okviru svojih zmožnosti pred odhodom v JLA kupil kakih štirideset, petdeset steklenic.«
Prostor zanje je uredil v kleti, kjer so njegovi stari starši pozimi hranili sadje in krompir. Toda nemalo je bil zgrožen, ko je po vrnitvi iz vojske odkril, da so mu miši pogrizle skoraj dve tretjini etiket.
»Potem so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prišli zlati časi nagrajevanja farmacevtskih menedžerjev,« se spominja Marko Oblak. »In takrat sem resno zastavil. Petrusa in Domaine de la Romanée-Conti sicer nimam, večino ostalih trofej pa imam po eno ali dve flaši. Zanesljivo pa imam najlepšo vertikalo Pontet Caneta od 1982, neprekinjeno od 2001 naprej.«
Vertikalo? »Vertikala je zbirka enakega vina nekega proizvajalca v nekaj zaporednih letnikih. Veste, vrhunska vina so vsako leto drugačna. Dejansko je čar spremljati razlike, kaj so različna leta obrodila v istem vinogradu ali področju, in kaj naredi čas s temi vini.«
Oblak najraje kupuje vsakokratne letnike mogočnih špancev Clos Mogador in Numanthia, od belih pa avstrijski chardonnay Tiglat. Kaj pa Slovenci, sem pobarala, se jih ne splača zbirati? Seznam je bil nekoliko kratek: »Obeh Movijinih velikih imam kar nekaj letnikov, pa Sutorjevega in Mlečnikovega chardonnaya.«
Nazaj na polico
Vendarle je prednost slovenskega trga, da lahko vina kupi neposredno pri proizvajalcih, tuja pa išče predvsem po spletni strani Wine Searcher. »Tam dobiš točno predstavo, kam se vino cenovno uvršča,« je razlagal sogovornik, »potem pa ugotoviš, kdo so zanimivi dobavitelji. Dunajski Wine&Co, recimo, pošiljko vina nad 150 evrov v Slovenijo odpošlje brez poštnine. Res je, da niso poceni in imajo relativno visoko maržo, vendar imajo zadnja leta vedno več akcij. Če spremljaš te stvari, lahko kupiš dobra vina bistveno ceneje od povprečnih cen, celo do 70 odstotkov ceneje.«
»Zanimiv je tudi winecash.de, kjer imajo šest ali osem avkcij letno in kjer sem v boljših letih redno visel, nabiral reči, ki so imele letnike mojega, ženinega rojstva, letnik rojstva otrok... Recimo za vino Mouton-Rotschild, legendarni prvi letnik po promociji v prvo bordojsko ligo, sem plačal 100 evrov, danes je vreden 450.« Ampak čisto brez zapletov tudi pri izkušenem menedžerju ni šlo. Resda se mu ni primerilo, da bi preko spleta kupil kakšno ponarejeno ali skisano steklenico, a avstrijski trgovec Andreadis iz Gradca mu za vnaprej nakazani denar ni poslal naročenega vina.
»Protestiral sem pri grški ambasadi, avstrijskem ministrstvu za socialne zadeve, evropskem potrošniškem centru, proizvajalcih samih, predal stvari advokatu...,« je našteval. »Po kriminalni ovadbi se je stvar po dobrem letu rešila s povračilom predplačila in sodnih stroškov.«
Drug primer je bil bojda bolj zabaven. Ko je na spletu zasledil, da so avstrijsko vino prvič ocenili s stotimi točkami po Parkerju, je pohitel preverit, kdo prodaja cenjeni Riesling Nikolaihof Vinothek, letnik 1995. Našel ga je v Weinweltu, avstrijskem vinskem delu trgovine Spar, in sicer za 70 evrov, precej pod pričakovano ceno 200 evrov ali več. Dobra investicija, si je rekel, in kupil karton s šestimi steklenicami. Naročilo so potrdili, a vina ni in ni bilo. Izgovarjali so se, da ga nimajo, toda Oblak je prepričan, da so tistih dva, tri tisoč steklenic razgrabili premožni Avstrijci in tako povzročili nerealno povišanje cen.
»Šele ko sem jim zagrozil s tožbo, smo se v mesecu in pol dogovorili, da namesto naročenega dobim formalno precej dražje vino. Ampak, če zdaj pogledam na Wine Searcher, je povprečna cena nedobavljenega vina 4000 evrov.«
In če bi jo imel, bi mirne duše posegel po njej? »Prej mi ni bil problem odpreti dragoceno steklenico, če pa zdaj vzamem vino, vredno 200 evrov in več, prekleto dobro premislim, ali naj jo odprem. In potem jo dam raje nazaj na polico.«