Prsti amazonskega pragozda pa zaradi količine dežja in deročih rek, ki ga redno odnašajo v morje, kronično primanjkuje tudi do 90 odstotkov količine fosforja, ki bi jo potrebovala za rast tamkajšnjega gozda. Razpadajoče rastline in listje sicer prsti vračajo nekaj zaužite hranilne snovi, a to samo po sebi ni dovolj, da bi se gozd kot zaprt sistem obnavljal v obliki, kot jo poznamo danes. Zaradi tolikšnega pomanjkanja fosforja bi bila njegova podoba verjetno precej drugačna, saj bi se morale rastline prilagoditi drugačnim okoliščinam, tiste, ki tega ne bi uspele, pa bi preprosto odmrle in prenehale rasti. Zakaj se to ne zgodi? Odgovor je presenetljiv, saj amazonski pragozd eno od ključnih hranilnih snovi za svoje rastlinje pridobiva iz več kot 9,5 tisoč kilometrov oddaljene saharske puščave.
Hongbin Yu je v sklopu svoje raziskave, ki jo je z ekipo izvajal med letoma 2007 in 2013 ugotovil, da letna količina saharskega peska, ki ga veter iz severne Afrike ponese proti Južni Ameriki, znaša kar 182 milijonov ton. Od tega kar 28 milijonov ton peska letno prileti do amazonskega pragozda, ker pa je saharski pesek bogat s fosforjem, sta je južnoameriški pragozd razvil odvisnost od severnoafriške puščave in njene okolice.
Znanstveniki zato opozarjajo, da bi globalno segrevanje lahko dvignilo količino padavin na obrobjih Sahare. To bi bila sicer dobra novica, za življenje v tem okolju, a bi zaradi tega prek Atlantika poneslo tudi precej manj peska, s tem pa bi bila ogrožena biološka raznolikost amazonskega pragozda.
