Kljub porazu nam je v igri uspelo veliko tistega, kar smo si zamislile. Predvsem smo prekinile organizacijo njihove igre v napadu, še posebno v prvem polčasu pa smo odrezale Nadjo Nagornajo, zame najboljšo Thüringerjevo igralko. A žal nas je prav ona v nadaljevanju dokončno popeljala proti porazu. V Nemčiji bomo skušale dobro igro iz prvega polčasa raztegniti tudi na drugega. Predvsem moramo izboljšati učinkovitost pri strelih na gol, s katero imamo nasploh velike težave. Za to raven tekmovanja imamo premalo učinkovit napad, kar se nam ponavlja iz tekme v tekmo, medtem ko je obramba boljši del igre.
Se strinjate, da je prav uvodni poraz z Nemkami doma pomenil tudi konec morebitnih visokih ambicij v Evropi?Seveda bi bilo lepo in koristno, če bi zmagale, a to bi že preveč rušilo vse zakonitosti športne teorije in prakse. Že to, da smo se sploh uvrstile v drugi del tekmovanja, je zame presežek. Ko smo avgusta lani med pripravami na to sezono igrale z močnimi klubi, smo imele velike težave in bile v primerjavi z njimi v velikem zaostanku. Zdaj pa iz dneva v dan počasi napredujemo, se dvigujemo.
Toda šest porazov in le ena zmaga je seveda slab izkupiček v Evropi.Glede na to, kar se je v preteklih mesecih dogajalo in kar se dogaja, je zame tudi to presežek. Ko je bil Krim lani poleti na robu propada in smo se lotile novega projekta, sem se večkrat spraševala, ali ni to samomorilska misija. Zdaj je treba biti potrpežljiv, čeprav imam tudi sama rada, da se stvari dogajajo hitro. Poglejte, nismo izgubile niti z eno ekipo, ki bi bila na naši ali celo nižji ravni, ampak le z boljšimi. Razlogi za zaskrbljenost ali paniko bi se pojavili, če bi začele izgubljati z ekipami, ki so na nižji ravni kot Krim.
Ampak porazi ne prinašajo nič dobrega.Porazi niso lepi, prijetni in enostavni ter jih je težko prenašati, a so sestavni del procesa, zorenja, stabilizacije in sanacije kluba. So boleči, a ne pozabite, da igramo tudi z ekipami, ki spadajo v evropsko špico. Sem zelo ambiciozna in bi želela le zmagovati, saj težko doživljam poraze, a se sočasno zavedam realnosti. In vem, da tudi jaz ne morem biti visoka 180 centimetrov in ne morem kandidirati za miss sveta. Naše okolje ni vajeno porazov, jih ne prenaša in jih dojema tragično, je kritično in zahtevno, ni spodbujevalno. In v takih razmerah je seveda še težje delati.
Če že ni rezultatskih uspehov – kaj je sploh prinesel dosedanji del sezone?Nekatere mlade igralke so dobile dragocene izkušnje, ki jih razen z igranjem težkih tekem ni mogoče dobiti. Predvsem sem zadovoljna z napredkom mladih Lare Hrnčič in Elizabeth Omoregie, pri čemer ne vem, ali je že bil v ženskem rokometu primer, da je kakšna igralka tako hitro napredovala kot Omoregiejeva. V dosedanjem delu sezone so se izkristalizirale številne zadeve, tako dobre kot slabe. Na evropskih tekmah se je izkazalo, da je okoli 60 odstotkov naših igralk že usposobljenih za igranje na najvišji ravni, videlo se je tudi, da nekatere tega še ne zmorejo, nekatere pa nikoli ne bodo zmogle in nikoli ne bodo na ravni lige prvakinj. Če želimo doseči, da bo Krim spet konkurenčen za najboljša štiri mesta v Evropi, se bomo pač morale igralsko okrepiti.
Nedavni prihod Francozinje Allison Pineau je v Krimovo igro prinesel pluse in minuse. Kakšno je trenutno stanje?Uigranost med njo in soigralkami se je v zadnjem času malce izboljšala. Te zadeve ne gredo na hitro, čez noč, čeprav si vsi želimo drugače. Z njo se je naša igra precej spremenila. V obrambi je vrhunska igralka, v napadu pa še ni tiste povezanosti in uigranosti, ki bi si ju jaz želela in ki ju pričakujem. V napadu je organizacijsko močna, a optimalne uigranosti po tako kratkem skupnem času pač še ne gre pričakovati.
