Martina Džačkova', ki prihaja iz mesta Košice na Slovaškem, in Christophe Cesson iz mesta Tarbes v Franciji sta v Slovenijo prišla pred tremi leti. Christophe je dobil službo v Evropski agenciji v Sloveniji, Martina pa je v Sloveniji našla delo kot kulturna menedžerka. Slovenijo že kar dobro poznata, predvsem primorski in gorski svet, manj pa jima je bil znan severovzhodni del naše države.
Dobrodošli nemško govoreči turisti
Tokratna izvidnika sta najprej želela o Gornji Radgoni dobiti čim več informacij po spletu, vendar sta bila kmalu razočarana, saj stran občine obstaja le v slovenskem in nemškem jeziku. Ker se je Martina učila slovensko, je vseeno poskušala z osnovne občinske spletne strani pobrati vsaj nekaj osnovnih informacij, a te na spletu niso kratke in jedrnate, ampak vsebujejo toliko podrobnosti, da je obupala. Že v Ljubljani se je mladi par odločil, da poišče informacije na kraju dogajanja, v turističnoinformacijskem centru, prenočišče pa sta našla na spletni strani www.turisticnekmetije.si. Prav v Gornji Radgoni nista našla prenočišča, zato sta se na podlagi informacij na omenjeni spletni strani odločila za Turistično kmetijo Borko v Črešnjevcih.
»Sobo sem rezervirala dva tedna pred najinim prihodom. Po telefonu sem se predstavila v angleščini, žal pa sogovornica ni govorila angleško. Vseeno se nama je uspelo dogovorit za rezervacijo sobe z zajtrkom za dve noči. Ko sva v petek zvečer prispela v Črešnjevce, je bila tam tudi lastničina svakinja, ki je govorila angleško. Sprejeli so naju zelo toplo, nama vse razložili v angleščini in tudi vprašali, kdaj želiva imeti zajtrk. Prav tako so nama povedali, da so na voljo, če želiva kakršne koli informacije o ogledih naslednji dan. Ob večerji so nama podarili steklenico vina. Soba je bila prijetna, čista, topla, pohištvo novo, prav nič nisva pogrešala,« je prve vtise strnila Martina.
Špital in zgodovina mostu
Bogat zajtrk iz domačih dobrot, salam, klobas, jajc in sokov, je pripravila lastnica in kuharica Dana, ki jima je predstavila tudi tünko, posebno šunko.
Po zajtrku je bil na vrsti obisk TIC, ki ga ni težko najti, če se pripelješ z avstrijske strani, ker pa sta gosta prihajala s slovenske strani, sta imela s tem nekaj težav. Pošalila sta se, da je razumljivo, da so kažipoti boljši z avstrijske strani, saj so v Gornji Radgoni ob koncu tedna prevladovali nemško govoreči turisti.
»V TIC sva prišla okoli 11. ure in ostala dobro uro. Uslužbenka je bila zelo dobro pripravljena. Vnaprej se je opravičila, da nemško govori bolje kot angleško, ampak sva bila z njeno angleško razlago zelo zadovoljna. Res si je vzela čas, da nama je pokazala vse na zemljevidu, kaj lahko delava, kako najbolj učinkovito izrabiva čas, kaj naj delava v regiji in kako bova videla in okusila največ v čim krajšem času. Predlagala je tudi nekaj lokalnih gostiln, na kratko predstavila tradicijo pridelave penečega vina in tudi piva bevog v Gornji Radgoni. Predlagala nama je nakup spominkov. Na koncu je poklicala kolega v muzej Špital, da naju počakajo. Povedala je tudi zgodbo iz 18. stoletja o rdečelasi Apoloniji, katere kip stoji pred TIC. Na njeno palico lahko na lističu oddaš svoje želje za zdravje ali ljubezen. To sva tudi storila,« je bil navdušen Christophe.
Pot ju je iz TIC vodila najprej v muzej Špital, kjer je gosta prav presenetila res navdušena razlaga vodnice. Predstavila jima je stalno muzejsko zbirko Radgonski mostovi, ki je po besedah Christopha res odlično zasnovana. »Imela sva občutek, da domačini res živijo s to stavbo, vse je bilo razloženo res doživeto, vključena je bila tudi interaktivna predstavitev. Čutiš, da so domačini res ponosni na to stavbo, ki je bila renovirana pred enim letom, je pa z začetka 17. stoletja. Bila sva presenečena, ko so nama ponudili pomoč tudi pri ogledih preostalih okoliških znamenitosti,« je povedala Martina.
»Most je zelo pomemben del zgodovine tega kraja, vedno je združeval oba dela mesta. Čeprav je bil večkrat uničen, so ga obnavljali, zato čutiš, da ima pri ljudeh ravno zaradi te povezanosti posebno mesto,« je pojasnila Martina.
Gibanica in Dom penine
Izvidnika sta se iz Špitala podala na krajši sprehod po Aleji velikih in skozi spominski park Nikoli več. Na priporočilo uslužbenke TIC, češ da je tam vedno najboljša in dnevno sveža gibanica, sta se odpravila na gibanico in kavo v slaščičarno Štručka. Izkušnja je bila dobra, sladica je bila odlično pripravljena, pojedla pa sta jo v družbi avstrijskih turistov.
Pot ju je nato vodila v Dom penine. Tam sta imela voden ogled vseh treh kleti, kjer ju je navdušila predvsem zadnja, z naravnim slapom in vodnjakom želja. Vodnik je bil zelo zanimiv sogovornik, podal jima je izjemno veliko informacij o zgodovini kraja in slovenskega penečega vina. Njegovo pripovedovanje je bilo zelo zavzeto in gosta sta čutila, da pripoveduje zgodbe s srcem. Pokusila sta različne vrste penečega vina, med drugim tudi zlato radgonsko penino. Vodnik si je res vzel čas, ostala pa sta več kot pol ure dlje, kot je bil predviden ogled. Peneča vina so po čisto dostopni ceni na voljo tudi za nakup, presenetilo pa ju je, da ju nihče ni silil v nakup. V tretji kleti, v kateri je tudi vodnjak želja, sta vrgla še kovanec za srečo. Ob tem je Christophe dejal: »Očitno gre za zelo srečno mesto. Povsod je veliko čarobnosti.«
Gosta sta v Domu penine izvedela res veliko o slovenskem penečem vinu in s tem je bil njun cilj dosežen.
Še ena degustacija in kulinarično presenečenje
»Po obisku Doma penine sva bila zelo lačna, vendar nisva imela dovolj časa za kosilo, saj sva se že prej naročila na še eno degustacijo, v Hiši penin Frangež, o kateri sva presenetljivo več kot o Domu penin prebrala tudi na spletni strani. Na popoldansko malico sva se na priporočilo domačinov odpravila v bližino Doma penin, v Pivohram Golar. Privoščila sva si domače burgerje. Za pivo bevog, ki so ga priporočili domačini, se po degustaciji penečih vin nisva odločila, sva pa bila navdušena nad dobro in okusno pripravljenimi burgerji. Pivo bevog, ki izvira iz radgonskih krajev, nama je že tako in tako znano iz Ljubljane. Tudi tukaj sva opazila, da je ponudba lokala napisana le v slovenščini in nemščini, česar jim niti nisva zamerila, saj sva ves čas srečevala le Avstrijce,« sta kljub manjšemu spodrsljaju pri turistični ponudbi bila še vedno navdušena Dnevnikova izvidnika.
Vožnja z avtom do Hiše penin Frangež je bila posebna izkušnja, saj ima Frangež črne oznake, kar za vožnjo do tja v večernih urah ni ravno posrečena izbira, ampak je tujcema vseeno uspelo priti na cilj. Na degustaciji v Frangežu sta bila še z enim slovenskim parom. Ob penečem vinu in pripovedi o zgodovini in postopku pridelave penin sta izvidnika pohvalila postrežbo svežega sira in kruha. Primerjalno z Domom penin pa sta v Frangežu izvedela manj. Vesela pa sta bila novih znancev, para, s katerim sta se na degustaciji zadržala kar dve uri, Slovenca Tima z ženo. Skupno obema sobotnima degustacijama je bilo tudi to, da ne gre le za manjšo pokušnjo vin, ampak je peneče vino postreženo v primernih količinah.
Za pozno večerjo sta izbrala gostilno Mencinger, ki so jima jo priporočili v turističnoinformacijskem centru. Natakar jima je v kar praznem, a zelo prijetnem, domačem ambientu prevedel v angleščino ves jedilni list, pojasnil izvor lokalnih jedi in kljub temu da sta gosta hotela po drugi degustaciji pojesti vsak le krožnik juhe, na njegovo prigovarjanje postregel še domačo kislo juho.
»Kisla juha in vse drugo je bilo res okusno, na natakarjevo prigovarjanje sva pokusila tudi domače žgance in naročila še štajerski zrezek, ki je res bogatega okusa. Bilo je že pozno, želodca pa še kako polna, zato sva vzela del res odlične večerje kar za domov,« je bila navdušena Martina.
Koncert v Mladinskem centru
Iz restavracije sta šla v kar poznih urah še na koncert v Mladinski center. Za koncert štirih lokalnih metal in punk skupin sta izvedela na spletni strani. Nad koncertom sta bila navdušena, pohvalila pa sta tudi glasbo in ozvočenje. O koncertnem dogajanju sta se pogovarjala z domačini, ki so jima priznali, da se je v mestu včasih več dogajalo, ampak so se domači fantje radi stepli in je teh klubov in zbirališč zdaj tudi manj. Za ta koncert sta izvidnika plačala simbolično ceno, kar ju je tudi presenetilo.
Pred spanjem sta lastnici kmetije Borko s sporočilom po telefonu naročila pozen zajtrk in ob točno določeni uri ju je izredno bogat zajtrk tudi pričakal. Lastnica Dana ju je tudi drugo jutro obiskala pri zajtrku in povprašala po počutju in ponovno ponudila pomoč. To je gostoma še enkrat dalo občutek res iskrene dobrodošlice.
Deževna nedelja in Negova
V nedeljo je izvidnikoma načrte prekrižalo vreme. Kljub dežju sta se odločila, da obiščeta grad v Negovi.
» Že v TIC so naju opozorili, da je ta grad čez zimo zaprt. V toplejših mesecih pa se tam veliko dogaja. Grad je lepo obnovljen, kljub temu da je bil zaprt, sva si ga ogledala od zunaj. Malo žalostno podobo mu je mogoče dajalo tudi vreme, na poti okoli gradu pa nisva srečala nikogar. Ogledala sva si še pripadajoči znameniti zeliščni vrt, vendar ta v zimskem času nima posebnega čara. Mislim, da se morava vrniti v poletnih mesecih, saj ima Negova tudi poseben čar in predstavlja lepo izletniško točko,« je bila navdušena Martina.
Sledil je ogled vrelcev mineralnih voda. Žal sta se na poti od Negove do Ivanjševcev izgubila, saj so lokalne ceste zelo slabo označene. Na srečo sta imela navigacijo na mobilnih telefonih in sta jo uporabila, tako da sta hitro našla pravo pot. Mineralni vrelci so ju navdušili. Martina kar ni mogla skriti navdušenja nad pripovedovanjem o zdravi in bogati mineralni vodi, ki je tam na dosegu roke. Seveda sta jo tudi pokusila in obljubila, da se med te vrelce še vrneta v poletnih mesecih, saj se okolico teh da raziskati tudi s kolesom.
Nedeljo sta gosta Dnevnikove predzadnje zimske izvidnice končala z ogledom radgonskega gradu, ki pa ju ni toliko navdušil. Bil je zaprt in pred vhodom je stal le avtomat, s pomočjo katerega si kupiš vstopnico. Ljudi ni bilo nikjer. Pripomnila sta, da je mogoče h temu pripomoglo tudi turobno deževno vreme.
Evropski denar v pravih rokah
Kot že omenjeno, Martina in Christophe sta zavrnila dajanje kakršnih koli minusov turistični ponudbi Gornje Radgone. Spletno stran, ki je pomanjkljiva in zasičena z nepreglednimi informacijami, sta kaj hitro pozabila, ko sta okusila pristno gostoljubnost Radgončanov. Tudi neznanja angleščine jim ne zamerita, saj so jima v TIC zagotovili, da že pripravljajo turistično ponudbo v angleščini. Navdušena sta bila nad arhitekturo kraja, nad obnovljenimi stoletnimi stavbami in novimi ali prenovljenimi turističnimi točkami. »Povedali so nama, da so dobili evropska sredstva za obnovo stavb, in res je pohvalno, da so denar porabili za prave namene, naredili so res turistični biser, ki sicer potrebuje še nekaj poliranja, ampak obstaja,« sta pripoved sklenila Martina in Christophe.