Na kaj vas spominjajo te besede? Na pogovor pri šanku, na razrvanost kakšnega nefiltriranega posebneža na kakšnem internetnem portalu? Če bi bilo tako, bi verjetno le zamahnili z roko. Toda kaj, če je to zapis v »zborniku znanstvenih in strokovnih člankov« Meje slovenskega kulturnega prostora? Z dvema recenzentoma in urednikom, ki ga je financiral Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, avtor pa je nekdanji izobraževalni delavec in diplomat? Je tudi v tem primeru treba zamahniti z roko?
Kaj je predsodek, kako nastaja, kako se spreminja v osebno fiksno idejo? Če je v prvi vrsti pomanjkanje znanja in razumevanja, je treba v družbenem smislu vedno dodati, da ima od njega nekdo korist. Predsodek in stereotip sta vnetljiva mešanica koščka dejstva, na katerega se lepijo interes, strah, negotovost lastne identitete, tudi osebna frustriranost. Ko zavojevalci zasedejo neko deželo, je kot podstat vedno navzoča ideja, da so tamkajšnji prebivalci manjvredni, da si ne zaslužijo spodobne obravnave, ker so biološko in/ali kulturno manjvredni. (In ravno zato so v ZDA te dni v junaka povzdignili ostrostrelca, najbednejšega vojnega zločinca, ki se v ničemer ne razlikuje od onih na Palah?) S »tezo« o večvrednosti je mogoče pobijati cela ljudstva, ne da bi se »večvredni« narodi kaj dosti vznemirjali. Takšno, večinoma neizgovorjeno, a splošno veljavno prepričanje poskrbi, da ljudje izklopijo etične lučke, ki bi morale besno utripati.
Psihološko bolj prefrigana oblika predsodka je, da se večinski narod razglasi za ogroženega od šibkejših. Tako je nacizem kot ogroževalca konstituiral »Juda«, tako je imela Slovenija vedno svojega »južnjaka«, nekulturnega, nepoštenega, nasilnega. Ki gre v paru s slovensko olepševalno samopodobo, da so Slovenci zadržani, skromni, se ne zanjo potegniti zase… Nobeni stvarni podatki, nobena preverljiva statistika – je treba v dokaz te naše skromnosti in dobrodušnosti navesti ravnanje večine državljanov Slovenije do problema izbrisanih – ne odpravi predsodka, ki so ga v ljudi zakoreninili ljubitelji etnične čistosti.
Seveda pa stvar postane resna, ko diskriminatorne blodnje o »balkanskih priseljencih« postanejo stroka in znanost, financirana prav od urada, ki bi moral imeti največ senzorjev za položaj vseh tujcev znotraj drugega naroda. Še hujša težava pa je, da so vpleteni popolnoma nezmožni stvarne presoje, da urednik zbornika to sramotno ksenofobno nestrpnost hkrati označi »za osebno mnenje«, ki je po njegovem očitno svetinja in človekova pravica tudi, ko je navaden sovražni govor, hkrati pa doda, da gre za »osebno izkušnjo« in da »se pri nas lahko pove resnica«. Od kdaj je torej osebna izkušnja relevantna za presojo občih stvari, od kdaj znanost, po vzoru gostilne, iz enega ekscesa sklepa na splošno veljavnost? Ali srečanje z enim neumnim moškim pomeni, da so vsi moški neumni, je to ta osebna izkušnja, ki jo zagovarja urednik? Ali celo resnica? In kaj je torej v tej zadevi resnica? Da so južnjaki nasilni mafiozi, ki izzivajo slovensko zavist s super avti? Ali pa je resnica to, da so ksenofobna mnenja in ceneno psihologiziranje Rudija Merljaka, ki jih je objavil Franci Feltrin, sramota za državo, ki ju zaposluje?
Ceneno psihologiziranje – zdi se mi, da je to eno najhujših sodobnih prekletstev, vsa ta pametovanja o tem, da je končno čas, da začnete misliti nase – res živimo v unikatnem času, ki egoizem povzdiguje v vrlino, ksenofobijo pa v družbeno angažiranost. Če Merljak svoje intimne težave posplošuje na ves narod, ki da je »poženščen« in ga pesti »odsotnost arhetipa očeta kot nosilca avtoritete in vodnika«, nas na drugi strani to samoponiževanje stane veliko več: širi neko deformirano samopercepcijo, ki ima kljub svoji amaterski naravi družbene učinke. Je namreč izvrsten humus za vse druge vsiljene podobe o nas samih, ki nam jih lepijo z vseh strani. Kot je to izjemno precizno v knjigi Cona prehoda opisal hrvaški filozof Boris Buden, je težave z domnevno nezrelo vzhodnoevropsko psihologijo takoj po padcu berlinskega zidu najprej »strokovno« detektiral Zahod, ki nas je, čeprav smo demontirali totalitarizem, nenadoma razglasil za otroke, ki se morajo demokracije šele učiti. Ta govorica o »mladih demokracijah vzhodne Evrope« mu je služila predvsem zato, da je lahko v vlogi pedagoga razširil svojo prevlado in kot edini možni model vsilil »demokratični kapitalizem«, četudi je ta ravno v 80. letih že nakazal vse svoje pasti in nevarnosti, ki nas danes ubijajo. Idejo o lastni nezrelosti so nato privzeli servilni tranzicijski politiki, zajahali pa so jo neoliberalci. Njeno glavno sporočilo je: nesposobni ste urediti svojo državo, skorumpirani ste, slabi učenci nas, vrhunskih demokratičnih poštenjakov, in zato je bolje, da vam po znižani ceni odkupimo vaše premoženje. V zameno, otroci, vam bomo očetovska figura.
