Trener Branko Tamše je dokaj (samo)kritično ocenil letošnjo evropsko sezono s trojko, torej z oceno dobro. Osmina finala je bila glede na vse okoliščine in zahtevnost skupine bolj želja kot realen cilj, čeprav še zdaleč ni bil nedosegljiv. A z izjemo avtsajderja, kar Čehovski medvedi so (Celjani so jih dvakrat premagali), so pivovarji proti štirim vrhunskim nasprotnikom (Veszprem, Vardar, Rhein Neckar, Montpellier) na osmih tekmah le enkrat zmagali. Drži, da jih nihče ni nadigral (v povprečju so proti favoriziranim tekmecem izgubljali le z dobrimi tremi goli razlike) in da so imeli nekatere že na ražnju, a so jim z njega pobegnili. Vendar je to slaba tolažba, prav tako kot dejstvo, da je celjska skupna razlika v zadetkih na desetih tekmah le minus devet oziroma manj kot gol na tekmo. Kajti še bolj drži, da v športu štejejo le točke, ki ostajajo, ne pa umetniški vtis, ki gre hitro v pozabo.
Mlada, neizkušena in neuveljavljena zasedba, najmlajša v ligi prvakov, večina je prvič igrala med evropsko elito, odhod številnih nosilcev igre po minuli sezoni, skromen klubski proračun, številne poškodbe... – vse to so seveda lahko alibiji za letošnjo evropsko sezono. A potrebno si je naliti čistega vina in priznati, da je to pač realnost Celja Pivovarne Laško. In še dolgo bo (morebitne uvrstitve v osmino finala bodo prej izjema kot pravilo), kajti pivovarji počasi, a zanesljivo izgubljajo stik s (širšim) vrhom Evrope. Njihovo kadrovanje igralcev je in bo še dolgo potekalo v slogu avtobusne postaje: zaradi omejenih financ so obsojeni na nakupe mladih in neuveljavljenih ter poceni igralcev, ki pa že po sezoni ali dveh odhajajo v večje, boljše in bogatejše klube. Zato bo upanje trenerja Tamšeta, da bo nekoč mogoče drugače, da bo lahko v miru, brez kadrovskih pretresov med sezonami in po njih ter na dolgi rok gradil ekipo za večje uspehe, verjetno ostalo le pobožna želja. Tamše bo tako še naprej v začaranem krogu, njegovo delo pa bo žal podobno Sizifovemu.
Letošnja Evropa je že preteklost, za Celjane zdaj prihaja prava ura resnice v slovenski ligi. Naslov prvaka je že kar »delovna obveznost«, vse ostalo bi bilo zanje športna tragedija in katastrofa. Kajti le prvo mesto zanesljivo prinaša ponovno uvrstitev v ligo prvakov in posledično preživetje kluba, bolj ali manj uspešno nadaljevanje sanacije, zanimanje navijačev, medijev, javnosti, sponzorjev... A tudi v boju za slovenskega prvaka velja enako kot v Evropi: štejejo le točke (zmage), ne pa umetniški vtis.